LGL

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Trenutno vas lahko hkrati gledamo v lahkotni odrski komediji Iščem moža v SiTi Teatru, pa tudi v zgodovinskem celovečercu Exodus 1945: Naša kri. Kako se kot igralka pripravljate na tako različne vloge?

Pri pripravah na vloge poskušam čim več narediti že na vajah. Na vaje grem dobro pripravljena in poskušam jih izkoristiti kar najbolj učinkovito, veliko dela opravim tudi v garderobi, med posameznimi prizori. Odkar imam dva otroka, je mir doma zelo težko dosegljiv. Ne samo zato, ker me potrebujeta, ampak tudi zato, ker doma vedno vidiš nešteto stvari, ki jih je treba postoriti. Materinstvo in gospodinjstvo sta pravzaprav zelo zahtevni vlogi. Zato se pogosto pripravljam drugje; v garderobi, na sprehodu ali v naravi. Rada se umaknem na kakšno klopco in tam študiram tekst. Včasih ga imam s sabo tudi pri vsakodnevnih opravilih in ga predelujem sproti, vendar pri tem nujno potrebujem tišino in mir, zato pogosto izklopim telefon. Veliko je odvisno od dobre organizacije časa. Že zjutraj razmislim, kdaj si bom lahko vzela prostor za pripravo, včasih je to tudi pozno zvečer ali ponoči. Kadar vaj še ni, pa se na vloge pripravljam miselno vnaprej, da sem nanje tudi energetsko pripravljena.

Igralka ste že več kot 30 let, vajeni pa smo vas v različnih vlogah, od komičnih do resnih dramskih. Širša javnost vas je prvič množično vzljubila kot nepozabno sestro Franjo v Naši mali kliniki. Kako pa sami vidite svojo igralsko pot od takrat do danes?

Z igranjem sem se resno začela ukvarjati že v srednji šoli, ko sem vstopila v amatersko gledališče. Po tretjem letniku sem naredila sprejemne izpite na AGRFT in se potem povsem predala študiju. Že zelo zgodaj sem dobila priložnost sodelovati z velikimi ustvarjalci. Na povabilo Tomaža Pandurja sem se kot študentka pridružila njegovi mariborski ekipi in tam ustvarila svoje prve vidnejše vloge. Moj prvi profesionalni projekt je bil rock muzikal Jermanovo seme, ki je bil v tistem času pravi fenomen. Po študiju sem dolgo delovala kot svobodnjakinja, to te zelo izoblikuje. Včasih se ti projekti naberejo naenkrat, potem pa pride obdobje zatišja, ko si moraš znati nabrati novo energijo.

OSEBNI ARHIV

Kako so se skozi leta spreminjale vloge, ki jih izbirate in ustvarjate?

Pred Našo malo kliniko sem že veliko ustvarjala; v neodvisnih gledališčih, v monodramah, v otroških in mladinskih predstavah. Ko je prišla ponudba za sestro Franjo, sem imela za sabo že veliko kilometrine, zato je sama vloga zame pomenila predvsem še en projekt v nizu. Je pa res, da ti televizija prinese veliko prepoznavnost, ker pride neposredno v domove ljudi.

Še danes me zelo gane, ko mi kdo pove, da si serijo zavrti, kadar ima slab dan. Takrat vidiš, da umetnost res lahko pomaga.

Ne v nekem velikem, patetičnem smislu, ampak že s tem, da nekomu polepša trenutek ali mu da občutek, da ni sam. Skozi leta se moj odnos do vlog ni toliko spremenil v smislu žanra, še vedno rada delam tako komedijo kot dramo, rekla bi, da se je bolj poglobil. Danes me najbolj zanimajo zgodba, energija ekipe in smisel projekta. Včasih dobiš tudi vlogo, ki ni nujno simpatična ali pozitivna, ampak jo odigraš zato, ker si igralec in ker želiš, da celota uspe.

V seriji ste sodelovali tudi z, zdaj že žal pokojnim, Jernejem Šugmanom. Kakšen sodelavec in človek je bil za vas in kakšen je vaš najlepši spomin nanj, ki ga še vedno nosite s seboj?

Jernej Šugman mi je bil velik osebni vzornik že od časa, ko sem prišla na akademijo, takrat je bil v četrtem letniku. Zelo živo se spominjam naših druženj v legendarnem kafiču Kava na Nazorjevi, kjer smo se študenti, poleg na kavi, dobivali in debatirali o idejah ter si delili nasvete. Bil je človek z izjemno toplino, vedno pripravljen prisluhniti, kar mladim igralcem na začetku poti pomeni ogromno. Ko sva pozneje sodelovala v Naši mali kliniki, me je posebej navduševala njegova profesionalnost. Material je obvladal do zadnje podrobnosti, imel je jasen pregled nad celotno dramaturgijo zgodbe in suvereno odigral tudi najzahtevnejše prizore. Pogovori z njim o poklicu, recimo v maski ali pri kosilu, so bili vedno poglobljeni in navdihujoči.

Njegova smrt me je zelo pretresla in danes se ga pogosto spomnim. Naučil me je ...

Celoten intervju preberite v reviji Obrazi 03/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.