Jure Klobčar

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Pred kratkim je postal dedek dvema vnukinjama, kar ga je, pravi, bolj kot karkoli drugega opomnilo, kako hitro mineva čas. "Trenutno je veliko skrbi in organizacije, kot pri vseh mladih družinah," pove, a doda, da pravi žur šele prihaja. Ko je bil mlajši, se mu je vloga dedka zdela nekaj zelo oddaljenega. Danes ugotavlja, da je življenje minilo hitreje, kot je pričakoval. Ne gre nujno za spremembo, pravi, bolj za opomnik – naenkrat vidiš, da imajo tvoji otroci svoje otroke, in to te malo prizemlji.

Z bratom: vse ali nič

Velik del kariere gradi skupaj z bratom, njun odnos pa je vse prej kot umirjen. "Včasih zelo dobro, včasih zelo glasno," pravi in prizna, da sta oba temperamentna. Znata se spreti, znata povzdigniti glas, tako da bi kdor ju ne pozna, pomislil, da gre za pravo katastrofo. Nato pa čez pet minut mirno nadaljujeta, kot da se ni nič zgodilo. Na vprašanje, ali sta kdaj razmišljala, da bi šla vsak svojo pot, odgovori brez omahovanja: zakaj bi, če imaš talent, voljo in znaš sodelovati. Problem po njegovem ni v tem, da se ljudje ne strinjajo, problem nastane, če se nehajo pogovarjati.

Marko Delbello Ocepek

Sin, ki iz malega naredi veliko

Pri projektih danes sodeluje tudi s sinom, ki se ukvarja z videom in vizualno podobo. Najbolj ceni njegovo racionalnost – sposobnost, da iz omejenih sredstev ustvari nekaj izjemnega. Denar je po njegovem mnenju najlažji način reševanja problemov, zato ga veliko bolj navdušijo ljudje, ki znajo iz malega narediti veliko. Nasvetov mu ne daje pogosto, saj mora vsak najti svojo pot – lahko mu pomaga in deli izkušnje, živeti njegovega življenja namesto njega pa ne more.

Kuhinja namesto odra

Doma kuha sam, in to pogosto. Kuhanje mu pomeni sprostitev, ne umetnost – zanj je to veščina, ki zahteva znanje, disciplino in občutek, izraz "umetnost kuhanja" pa se mu zdi nekoliko pretiran. Najraje pripravlja preproste jedi: juhe, enolončnice, hrano, ki diši po domu. Ko pove, kaj ga doma čaka za kosilo – včerajšnja piščančja juha – prizna, da se je veseli bolj kot marsikatere jedi iz restavracije.

Ni več treba nič dokazovati

Nekoč je bil, po lastnih besedah, izrazito tekmovalen, morda celo preveč. Danes ga ta želja ne žene več tako močno – bolj kot dokazovanje mu je pomembno, da je zadovoljen sam s seboj.

Sreča zanj danes ni v velikih rečeh: dober pogovor, dobro kosilo, ljudje, ki jih ima rad, in občutek, da lahko počne tisto, kar ga veseli. Staranja se ne boji – pravi, da gre za proces, ki ga lahko sprejmeš ali pa se pred njim skrivaš. Sam je izbral prvo, brez pričakovanja čudežev.

Dom, ki mu pomeni vse

Dobro leto že živi v novi hiši, o kateri govori z redko nežnostjo. Dom zanj ni le prostor – so ljudje, navade, spomini, občutek, da si tam, kamor spadaš. Ko ga vprašajo, kaj mu pomeni nova hiša, ne odgovori s patetiko, ampak s prirejenim verzom iz lastne pesmi Hišica: "Cerkvica zvoni, potok žubori, lepo mi je tukaj." Bolj natančno tega verjetno ne bi znal povedati niti sam.

Nikoli ni bil človek z veliko prijatelji in tega ne skriva. Ima le nekaj zelo starih prijateljev, ljudi, ki jih pozna že desetletja – nekateri so ostali ob njem še iz časov, ko ni bil nihče poseben ...

Preberite celoten intervju

Glasba

Magnifico odkrito o vnukinjah: "Zame je to nekaj povsem novega"

Marko Delbello Ocepek