Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Sovjetski Buran in ameriški vesoljski taksi Space Shuttle sta bili prvi vesoljski letali, pa čeprav so Sovjeti izdelali le prototip, s katerim so se hoteli kosati z Američani. Ko je padel Berlinski zid, sovjetsko prostranstvo pa v krizo, je šel Buran v muzej, Američani pa so ugotovili, da so taksiji predragi. Danes NASA razvija plovila Orion, ki so rakete za enkratno uporabo, zasebna podjetja pa sisteme, ki jih lahko uporabijo večkrat.

SpaceX je eno izmed zasebnih podjetij, ki osvaja vesolje oziroma vsaj prostor bližje Zemlji, še zdaleč pa ni edino. Odkar so Američani vesolje »odprli« zasebnikom, nadejajo pa se cenejšega prevoza tovora na orbito, se je med njimi razplamtela tržna borba. Kdo bo boljši, zanimivejši, cenejši? In spet so se pojavile ideje o večkrat uporabnih plovilih.

Kdo je kdo?

Zasebno vesoljsko industrijo poosebljajo znani, lahko bi dejali slavni poslovneži, in ne toliko inovatorji, ki razvijajo plovila. Paul Allen, soustanovitelj Microsofta, je financiral projekt inženirja Burta Rutana, ki je razvil prototip letala za prevoz turistov do roba vesolja, kjer za kratek čas občutijo breztežnost, SpaceShipOne. Nato je vskočil Richard Branson, ustanovil Virgin Galactic in nastalo je letalo SpaceShipTwo. Med preizkušanjem pa je eno od izdelanih strmoglavilo in začetek komercialnih letov so premaknili vsaj za leto ali dve.

Drugo pa je vožnja tovora na orbiti. Muskov SpaceX je znan kot prvo zasebno podjetje, ki je utirilo satelit na orbito in opravilo oskrbo mednarodne vesoljske postaje ISS. Poleg njega je v novi veji industrije aktiven tudi Jeff Bezos oziroma njegov Amazon, in sicer v podjetju Blue Origin. Ta razvija raketo New Sheppard, ki je pred letom opravila prvi polet in navpično pristala, le da se je pred tem dvignila le do meje vesolja, približno do višine sto kilometrov.

Mejnik vesoljske tekme

Raketa Falcon 9, razvita okoli motorjev Merlin, je dvostopenjska raketa za utiranje satelitov. Vrnila se in navpično pristala ni cela, temveč le njena prva stopnja z glavnim motorjem, ki se je od druge stopnje ločila po izhodu iz atmosfere na višini 160 kilometrov. Po ločitvi se je obrnila in ritensko padala proti tlom s hitrostjo skoraj pet tisoč kilometrov na uro. Motor je bližje tlom hitrost začel zmanjševati, tako da je pred pristankom ta znašala le še osem kilometrov na uro. Letela je v pokončnem položaju, tak let lahko ponazorimo z držanjem svinčnika na konici prsta, ter pred pristankom razvila pristajalne noge in pristala nepoškodovana. To pa je le prvi korak, saj načrtujejo prilagajanje za vrnitev tudi drugo stopnjo, ki naj bi se na Zemljo vrnila po 24 urah.

So res cenejši?

Ni pa še jasno, ali bo večkratna uporabnost rakete ali njenih glavnih delov povzročila dodatno nižanje cene prenosa kilograma teže na orbito. Večkrat uporabljani sistemu morajo biti, kar so ugotovili že pri vesoljskem taksiju, grajeni trdneje, zahtevajo pa tudi več vzdrževanja. Sistemi za enkratno uporabo pa so lahko manj kakovostno izdelani, manj jih je treba testirati, zaradi česar so cenejši. Prav tako imajo motorji omejen čas trajanja in jih bo treba redno menjati. Tu se tudi skriva razlog, zakaj NASA razvija sistem Orion kot sistem za enkratno uporabo, s katerim se nameravajo vrniti na Luno, kasneje pa astronavte poslati na Mars.

Globlje v osončje se ozira tudi SpaceX, saj načrtuje močnejšo raketo za kolonizacijo Marsa. Ta bo prav tako omogočala večkratno uporabo, kar je bolj kot ne logično. Po pristanku na Marsu se bo z njega treba tudi vrniti. Je pa vesolje po vstopu zasebnikov postalo spet bolj zanimivo in o njem se spet nekoliko več govori. Vsaj kadar komu uspe doseči tehnološki napredek, kar navpični pristanek zagotovo je. Poleg omenjenih se z razvojem sistemov za večkratno uporabo ukvarja še nekaj podjetij po svetu, vendar so ta šele na začetkih razvoja.