5 dejavnikov tveganja za levkemijo: enega mnogi podcenjujejo
Levkemije ne povzroči en sam dejavnik. Tveganje lahko povečajo dedne spremembe, benzen, kajenje, sevanje in nekatere bolezni krvi. Preverite, na katero je potrebno biti posebej pozoren.
Strokovni nasveti, navade za vitalnost in uravnotežen vsakdan.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Slovenski podatki onkološkega inštitua opozarjajo, da levkemije ni mogoče obravnavati kot ene same bolezni. Pri večini obolelih tudi ni mogoče natančno ugotoviti, zakaj se je bolezen razvila.
Dejavnik tveganja namreč ne pomeni, da bo človek zagotovo zbolel, temveč le, da je verjetnost bolezni večja kot pri nekom, ki temu dejavniku ni izpostavljen. Zato pogosto, ko govorimo o posledicah kajenja, najprej pomislimo na pljuča.
Precej manj znano pa je, da snovi iz cigaretnega dima prehajajo tudi v krvni obtok in da je kajenje povezano z večjim tveganjem za nekatere vrste levkemije.
Toda pri levkemiji stvari niso tako preproste, da bi lahko pokazali na en sam vzrok. Pravzaprav tudi levkemija ni ena sama bolezen. Med glavne vrste sodijo akutna mieloična levkemija (AML), akutna limfoblastna levkemija (ALL), kronična limfocitna levkemija (KLL) in kronična mieloična levkemija (KML).
Njihova biologija, starost bolnikov ob pojavu bolezni in dejavniki tveganja se med seboj razlikujejo.
1. Nekatere dedne spremembe tveganje povečajo že od rojstva
Večina levkemij ni neposredno dednih. Obstajajo pa redka genetska stanja, pri katerih je tveganje za njihov razvoj povečano. Med bolje raziskane sodijo Downov sindrom, Fanconijeva anemija, Bloomov sindrom in ataksija-telangiektazija.
Pri nekaterih od teh stanj imajo celice težave s popravljanjem poškodb DNK oziroma so spremenjeni mehanizmi, ki uravnavajo njihovo rast in delitev. Pri otroških levkemijah tudi slovenski okoljski kazalniki izpostavljajo vlogo genetskih dejavnikov, vendar poudarjajo, da pri veliki večini primerov natančnega vzroka ni mogoče določiti.
2. Visoki odmerki ionizirajočega sevanja in nekatera zdravljenja raka
Povezava med visokimi odmerki ionizirajočega sevanja in levkemijo je znana že desetletja. Dokazovali so jo denimo pri ljudeh, ki so bili izpostavljeni zelo visokim odmerkom sevanja po atomskih eksplozijah in jedrskih nesrečah. Pri tem je pomembna jasna razlika: običajno rentgensko slikanje ni primerljivo z izpostavljenostjo visokim odmerkom sevanja.
Onkološki inštitut Ljubljana pojasnjuje, da diagnostične preiskave, kot so rentgensko slikanje, CT ali PET/CT, sicer uporabljajo ionizirajoče sevanje, vendar je tveganje pri medicinsko upravičenih preiskavah majhno, njihova korist pa ga praviloma bistveno presega. Tudi zdravljenje druge vrste raka lahko nekoliko poveča tveganje. Nekatera kemoterapevtska zdravila in obsevanje so namreč povezani z majhnim povečanjem tveganja za tako imenovano sekundarno levkemijo, ki se lahko pojavi več let po končanem zdravljenju. To seveda ni razlog za zavračanje potrebnega onkološkega zdravljenja. Cancer Research UK poudarja, da je to tveganje majhno v primerjavi z nevarnostjo, ki bi nastala, če primarnega raka ne bi zdravili.
3. Benzen: kemikalija, pri kateri so dokazi precej jasni
Med najbolje dokazanimi okoljskimi in poklicnimi dejavniki tveganja je benzen. Gre za kemično snov, ki se uporablja oziroma nastaja v različnih industrijskih procesih. Večji izpostavljenosti so lahko pod določenimi pogoji izpostavljeni delavci v naftni, kemični, gumarski, čevljarski in nekaterih drugih panogah. Dolgotrajna oziroma večja izpostavljenost benzenu je povezana predvsem z akutno mieloično levkemijo.
Danes je izpostavljenost nevarnim snovem na delovnem mestu bistveno bolj nadzorovana kot v preteklosti, kljub temu pa ostajata pomembna uporaba predpisane zaščitne opreme in upoštevanje varnostnih omejitev.
Na te dejavnike opozarja tudi zdravstveni portal Kreni Zdravo, ki med okoliščinami, povezanimi z večjim tveganjem za levkemijo, izpostavlja benzen, ionizirajoče sevanje, nekatere genetske sindrome, predhodno zdravljenje raka in kajenje. In prav pri zadnjem dejavniku se benzen pojavi še enkrat.
4. Kajenje ni povezano samo z rakom pljuč
Cigaretni dim vsebuje številne rakotvorne snovi, med njimi tudi benzen. Cancer Research UK kajenje uvršča med dejavnike, ki povečujejo tveganje za akutno mieloično levkemijo (AML). Tveganje narašča s količino pokajenih cigaret in trajanjem kajenja.
Razlog je preprost: snovi iz cigaretnega dima ne ostanejo samo v pljučih. Prehajajo v kri in se razširijo po telesu, nekatere med njimi pa lahko poškodujejo DNK celic.
Tudi Onkološki inštitut Ljubljana ob tem opozarja, da je kajenje povezano z veliko več vrstami raka kot zgolj z rakom pljuč. Med njimi so tudi nekatere levkemije. Kajenje je zato med dejavniki na tem seznamu posebno: v nasprotju z dedno nagnjenostjo nanj lahko vplivamo.
5. Nekatere bolezni krvi se lahko sčasoma razvijejo v levkemijo
Pri delu bolnikov je tveganje povečano zaradi bolezni, ki že prizadenejo nastajanje krvnih celic v kostnem mozgu. Med najbolj znanimi je mielodisplastični sindrom (MDS), pri katerem kostni mozeg tvori nenormalne krvne celice. Pri nekaterih bolnikih se lahko bolezen sčasoma razvije v akutno mieloično levkemijo.
Večje tveganje za AML imajo tudi ljudje z nekaterimi mieloproliferativnimi novotvorbami, med katere sodijo policitemija vera, esencialna trombocitemija in primarna mielofibroza. To seveda ne pomeni, da se bo pri vsakem bolniku s katero od teh bolezni razvila levkemija. Prav zato so bolniki redno spremljani pri hematologu.
Kaj pa virusi?
Pri nekaterih zelo specifičnih krvnih rakih imajo lahko vlogo tudi okužbe, vendar je treba biti pri tej povezavi natančen. Najbolj jasen primer je humani T-limfotropni virus tipa 1 (HTLV-1), ki je povezan z redko odraslo T-celično levkemijo oziroma limfomom. Drugih pogostih levkemij zato ne moremo preprosto opisati kot bolezni, ki jih povzročajo virusi.
Podobno velja za družinsko anamnezo. Pri nekaterih oblikah levkemije obstaja družinska oziroma genetska nagnjenost, vendar velika večina bolnikov nima bližnjega sorodnika z isto boleznijo.
Ali lahko levkemijo preprečimo?
Na številne dejavnike, povezane z levkemijo, človek ne more vplivati: ne more spremeniti genetske zasnove ali dejstva, da je v preteklosti potreboval zdravljenje zaradi drugega raka.
Lahko pa zmanjšamo nekatere izpostavljenosti. Med najpomembnejše sodijo prenehanje kajenja ter ustrezna zaščita pred benzenom in drugimi nevarnimi kemikalijami na delovnem mestu. Medicinskim rentgenskim ali CT-preiskavam pa se zaradi strahu pred levkemijo ni smiselno izogibati, kadar so utemeljene in jih priporoči zdravnik.
Najpomembneje je dejavnike tveganja pravilno razumeti: prisotnost enega ali več še ne pomeni, da bo človek zbolel. Velja pa tudi obratno, levkemija se lahko razvije pri človeku, ki nima nobenega od znanih dejavnikov tveganja.
