Pomanjkanje kisika v telesu: teh simptomov ne spreglejte
Pomanjkanje kisika lahko prizadene celotno telo ali posamezne organe. Znaki so sprva lahko neznačilni, pri hujših težavah pa je potrebna hitra pomoč.
Strokovni nasveti, navade za vitalnost in uravnotežen vsakdan.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Naše celice in tkiva za normalno delovanje potrebujejo neprekinjeno oskrbo s kisikom. Če ga ne dobijo dovolj, govorimo o hipoksiji. Ta se lahko pojavi zaradi bolezni pljuč ali srca, zapore dihalnih poti, anemije, velike nadmorske višine in številnih drugih vzrokov.
Med pogostejšimi znaki so oteženo oziroma pospešeno dihanje, občutek pomanjkanja zraka, utrujenost in zmanjšana telesna zmogljivost. Pri izrazitejšem pomanjkanju kisika se lahko pojavijo tudi modrikasto obarvane ustnice ali nohti, zmedenost in celo izguba zavesti.
Hipoksija in hipoksemija nista isto
Izraza se pogosto uporabljata kot sopomenki, vendar ne pomenita povsem istega. Hipoksemija pomeni, da je raven kisika v arterijski krvi znižana, medtem ko hipoksija pomeni, da tkiva in celice ne dobivajo dovolj kisika.
Hipoksemija lahko zato povzroči hipoksijo, ni pa to edini način, kako lahko nastane pomanjkanje kisika v tkivih. Primer je zastrupitev z ogljikovim monoksidom, pri kateri je transport in uporaba kisika motena, čeprav običajen pulzni oksimeter težave ne pokaže vedno zanesljivo.
Kaj lahko povzroči pomanjkanje kisika?
Vzrokov je veliko. Med njimi so zapora dihalnih poti, pljučnica, kronična obstruktivna pljučna bolezen, emfizem, pljučna embolija, pljučni edem, pnevmotoraks in pljučna fibroza.
Hipoksija se lahko pojavi tudi pri prirojenih srčnih napakah, anemiji, šoku, spalni apneji ali nekaterih hudih boleznih dihal. Povzročijo jo lahko tudi določene učinkovine, ki zavirajo dihanje.
Poseben primer je velika nadmorska višina, kjer je zaradi nižjega zračnega tlaka telesu na voljo manj kisika.
Kaj pokaže pulzni oksimeter?
Nasičenost krvi s kisikom lahko okvirno preverimo s pulznim oksimetrom, majhno napravo, ki jo namestimo na prst. Pri zdravih odraslih so vrednosti običajno med 95 in 100 odstotki.
Vrednosti pod 90 odstotki veljajo za nizke in zahtevajo ustrezno medicinsko presojo. Pri nekaterih kroničnih boleznih pljuč pa so lahko ciljne vrednosti drugačne, zato rezultat vedno presojamo glede na zdravstveno stanje posameznika.
Za natančnejšo oceno lahko zdravnik opravi tudi analizo arterijske krvi.
Hipoksija pri otrocih in novorojenčkih
Otroci lahko pomanjkanje kisika razvijejo zaradi astme, pljučnice, prirojenih srčnih napak ali drugih bolezni dihal in obtočil.
Pozorni moramo biti predvsem na hitro ali oteženo dihanje, izrazito utrujenost, modrikaste ustnice in nohte, slabšo odzivnost ali izgubo zavesti.
Novorojenčki so na pomanjkanje kisika še posebej občutljivi. Težave se lahko pojavijo zaradi zapletov ob porodu, prezgodnjega rojstva ali denimo aspiracije mekonija. Po rojstvu zato zdravstveno osebje pozorno spremlja otrokovo dihanje, srčni utrip, mišični tonus in druge življenjske funkcije.
Pomanjkanje kisika lahko prizadene tudi plod
Do hipoksije ploda lahko pride, če plod prek posteljice in popkovnice ne prejema dovolj kisika. Vzrok so lahko težave s posteljico, zmanjšan pretok skozi popkovnico ali zapleti med porodom.
Eden od opozorilnih znakov je lahko zmanjšano gibanje otroka. Morebitne težave zdravniki ocenjujejo tudi s spremljanjem plodovega srčnega utripa, na primer s CTG.
Dalj časa trajajoče hudo pomanjkanje kisika lahko povzroči resne posledice, zato je pravočasno ukrepanje zelo pomembno.
Kdaj je potrebna takojšnja pomoč?
Nenadna huda kratka sapa, zaradi katere človek težko govori, hodi ali normalno deluje, zahteva hitro medicinsko obravnavo. Enako velja za modrikavost ustnic, izgubo zavesti, izrazito zmedenost ali hitro slabšanje dihanja.
Na veliki nadmorski višini pa je posebej nevarna huda zadihanost, ki jo spremljajo kašelj, glavobol in izrazito slabo počutje, saj lahko kaže na višinski pljučni edem.
Z zdravnikom se je smiselno čim prej posvetovati tudi ob kratki sapi že pri majhnem naporu ali v mirovanju ter pri ponavljajočem se prebujanju z občutkom dušenja.
Kaj lahko naredimo sami?
Ukrepi so odvisni predvsem od vzroka. Pri kroničnih pljučnih boleznih je eden najpomembnejših korakov opustitev kajenja, koristno pa je tudi izogibanje pasivnemu kajenju.
Pomembna je tudi redna telesna dejavnost, prilagojena zdravstvenemu stanju in zmožnostim posameznika. Pri večjih ali nenadnih težavah z dihanjem pa domači ukrepi niso nadomestilo za zdravniško obravnavo – najprej je treba ugotoviti, zakaj telesu primanjkuje kisika.
