Pod vodstvom Slovenca razkrili mesto in morda tudi njegovo prvotno ime
Raziskovalci so morda razvozlali prvotno ime majevskega mesta Minanbé, ki so ga pred nekaj meseci odkrili v mehiški zvezni državi Campeche. Pri raziskavah sodeluje tudi slovenski arheolog Ivan Šprajc.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ko so arheologi maja letos v gozdovih mehiške zvezne države Campeche odkrili starodavno majevsko naselbino, je bil dostop do nje tako zahteven, da so jo poimenovali Minanbé, kar pomeni »ni poti«. Zdaj, le nekaj mesecev po odkritju, raziskovalci menijo, da so morda ugotovili, kako so jo njeni prebivalci imenovali pred več kot tisoč leti.
Ime naj bi bilo Sakil, majevska beseda, povezana z belino oziroma belo barvo. Čeprav gre za zdaj še za domnevo, napisi, odkriti v Minanbéju in na drugem arheološkem najdišču, oddaljenem približno 40 kilometrov, razkrivajo nove podatke o identiteti naselbine, njenih vladarjih in njenem položaju v političnem svetu starodavnih Majev.
O ugotovitvah je 9. novembra 2026 poročal mehiški Nacionalni inštitut za antropologijo in zgodovino (INAH), potem ko je rezultate raziskav predstavil strokovnjak za majevsko pisavo Octavio Esparza Olguín z Mehiške nacionalne avtonomne univerze (UNAM). Raziskava ni prinesla le morebitnega odkritja pozabljenega krajevnega imena, temveč tudi dokaze o vladarju z imenom Suutz', kar pomeni »Netopir«, in namige, da je bila naselbina v poznem klasičnem obdobju, med letoma 600 in 900 našega štetja, vpletena v spopade z močnejšim sosednjim središčem. Odkritja tako postopoma spreminjajo Minanbé iz nedavno odkritega arheološkega najdišča v kraj z vse bolj prepoznavno politično zgodovino.
Mesto, skrito v gozdu
Minanbé so odkrili maja 2026 severno od biosfernega rezervata Calakmul, obsežnega območja tropskega gozda na jugovzhodu Mehike, kjer ležijo številni ostanki starodavne majevske civilizacije. Naselbina obsega približno 15 hektarjev, zato je v primerjavi z velikimi majevskimi središči, ki so nekoč obvladovala to območje, razmeroma majhna.
Kljub skromni velikosti so arheologi tam že odkrili skoraj 20 spomenikov, kar kaže, da so prebivalci sodelovali v političnih in obrednih tradicijah, značilnih tudi za večja majevska mesta.
Na najmanj petih spomenikih so ohranjene sledi hieroglifskih napisov ali vklesanih podob. Njihovo razvozlavanje ni bilo preprosto. Nekateri spomeniki so bili že v davnini namenoma razbiti na več delov, drugi pa so po opustitvi naselbine pred več kot tisoč leti močno propadli. Kljub poškodbam fragmenti vsebujejo dragocene namige o ljudeh, ki so vladali Minanbéju, in odnosih, ki so jih vzdrževali s sosednjimi skupnostmi.
Arheološke raziskave potekajo v okviru projekta »Širjenje arheološkega obzorja osrednjega majevskega nižavja«, ki ga vodi slovenski raziskovalec Majev Ivan Šprajc z Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU). Projekt je že prispeval k odkritju več doslej neznanih naselbin na tem območju, med drugim mesta Ocomtún, odkritega leta 2023.
Starodavni vladar z imenom Netopir
Eden najzanimivejših spomenikov v Minanbéju je stela 7, na kateri so ohranjeni napisi z imenom vladarja Suutz', oziroma »Netopir«. Spomenik je bil razbit na tri dele, raziskovalci pa domnevajo, da je bil njegov zgornji del prenesen na drugo lokacijo. Kljub poškodbam so se ohranili deli upodobitve vladarja v slovesnih oblačilih, med drugim z naglavnim okrasjem, prsnim nakitom, ledvenim oblačilom in sandali. Ti detajli razkrivajo, kako so vladarja predstavljali v monumentalni umetnosti naselbine.
Najpomembnejši namigi pa se skrivajo v hieroglifskih napisih na levi strani kamna. Poleg vladarjevega imena so raziskovalci prepoznali naziv, povezan s krajevnim imenom, ki vsebuje majevska logograma sak in ajaw. Podobno kombinacijo so odkrili tudi na napisu v Ocomtúnu, večjem arheološkem središču, ki leži približno 40 kilometrov severozahodno od Minanbéja.
Prav ta podobnost je Esparzo Olguína navedla k domnevi, da se je Minanbé v davnini morda imenoval Sakil. Ugotovitev je posebej pomembna, ker majevski napisi pogosto vsebujejo podatke o kraljevskih dinastijah, krajih izvora, politični oblasti in odnosih med različnimi središči. V tem primeru bi lahko ujemanje napisov raziskovalcem omogočilo, da dve arheološki najdišči povežejo na podlagi njunih lastnih pisnih virov, ne zgolj arhitekturnih podobnosti ali geografske bližine, piše Art daily.
Ujeti vojni ujetnik razkriva morebiten starodavni spopad
Najmočnejši dokaz o povezavi med Minanbéjem in Ocomtúnom izvira iz nenavadnega izklesanega spomenika, odkritega v večji naselbini. Kamen, znan kot spomenik 1, so našli ponovno uporabljen kot stopnico v arhitekturni skupini B6. Raziskovalci menijo, da je bil prvotno del preklade nad vrati, preden so ga med poznejšo gradbeno fazo premestili. Njegova upodobitev je osupljiva. Na reliefu sta prikazana poosebljena gora in ujetnik, ki leži z obrazom navzdol, z zvezanimi zapestji in obrazom, prikazanim v profilu.
Ob straneh prizora potekajo pasovi hieroglifov. Eden vsebuje krajevno ime, ki ga raziskovalci razlagajo kot Sakil. Napis nakazuje, da je ujetnik izviral iz naselbine, ki jo danes poznamo kot Minanbé. Za arheologe ta povezava ponuja vpogled v politične napetosti, ki so v poznem klasičnem obdobju oblikovale življenje v majevskem nižavju. Ocomtún, katerega starodavno ime so raziskovalci prepoznali kot Maatz', je bil večje središče in je morda imel vpliv na manjše okoliške naselbine.
Podoba zvezanega ujetnika, povezanega s Sakilom, nakazuje, da odnosi med skupnostma niso bili vedno miroljubni. Čeprav ohranjeni dokazi ne razkrivajo vseh okoliščin spopada, dopuščajo možnost, da je Minanbé sodeloval v bojih za ozemlje, oblast in ugled, ki so zaznamovali politično življenje Majev. Tudi druge sosednje naselbine, med njimi Chactún, Tamchén in Lagunita, so bile morda del širšega omrežja odnosov, v katerega je bil vključen Minanbé, vendar bo treba njihove konkretne povezave še raziskati.
Digitalna tehnologija pomaga razvozlati poškodovane napise
Pomemben del raziskav predstavlja uporaba fotogrametrije, tehnike, ki omogoča izdelavo podrobnih tridimenzionalnih modelov na podlagi številnih fotografij. Pri arheoloških spomenikih tehnologija strokovnjakom omogoča natančen pregled vklesanih površin in spreminjanje smeri digitalne osvetlitve. Tako lahko odkrijejo plitve ali poškodovane podrobnosti, ki jih je pri naravni svetlobi težko razločiti.
V Minanbéju in Ocomtúnu so tridimenzionalni modeli raziskovalcem pomagali prepoznati sledi hieroglifov in natančneje izrisati ohranjene napise. Tehnika je posebej uporabna pri preučevanju vremensko poškodovanih kamnitih spomenikov, kjer lahko že najmanjša razlika v vklesani črti vpliva na razlago posameznega znaka. S povezovanjem podrobne digitalne dokumentacije in poznavanja majevske pisave so raziskovalci lahko predlagali povezave med napisi z različnih arheoloških najdišč. Rezultat je jasnejša, čeprav še vedno nepopolna podoba politične geografije tega območja.
Majhna naselbina z velikimi vladarskimi ambicijami
Še en pomemben namig o politični zgodovini Minanbéja izvira z oltarja 6, kjer so raziskovalci našli drugo omembo vladarja Suutz'. Njegovemu imenu sledi naziv kalo'mte', pomemben naslov v politični terminologiji starodavnih Majev. V večjem delu klasičnega obdobja je bil ta naziv povezan z vladarji, katerih oblast je segala prek meja posameznega mesta, pogosto v širše regionalne politične strukture. Proti koncu obdobja pa se je njegova uporaba očitno razširila tudi med vladarje manjših naselbin. Njegova prisotnost v Minanbéju je zato še posebej zanimiva.
Čeprav je naselbina obsegala le približno 15 hektarjev, napis nakazuje, da so njeni vladarji uporabljali nazive, povezane z višjim političnim položajem. Ali je to odražalo dejanski regionalni vpliv, spreminjanje običajev pri izražanju kraljevske oblasti ali zgolj ambicije lokalnih elit, ostaja odprto vprašanje. Jasno pa je, da Minanbé zaradi svoje skromne velikosti ni bil nujno osamljena skupnost. Njegovi spomeniki ga povezujejo s širšimi tradicijami kraljevske oblasti, obrednega predstavljanja vladarjev in političnega rivalstva v majevskem nižavju.
Obujanje pozabljenega poglavja majevske zgodovine
Za raziskovalce pomen odkritja presega morebitno razvozlanje starodavnega imena.
Ko so maja prvič odkrili Minanbé, so arheologi vedeli, kje naselbina leži, vendar so imeli zelo malo podatkov o ljudeh, ki so ji vladali, in dogodkih, ki so oblikovali njeno zgodovino.
Prepoznava vladarja Suutz', predlagano branje imena Sakil in dokazi o povezavah z Ocomtúnom zdaj predstavljajo izhodišče za rekonstrukcijo te zgodovine.
Ugotovitve kažejo tudi, kako pomembne so lahko manjše majevske naselbine za podrobnejše razumevanje starodavnih političnih omrežij.
Arheološke raziskave majevske civilizacije so bile tradicionalno osredotočene predvsem na velika mesta in monumentalna središča. Toda odnosi med temi mesti in njihovimi manjšimi sosedi so bili bistveni za politično organizacijo celotnega območja.
Kraji, kakršen je Minanbé, lahko hranijo dokaze o lokalnih vladarjih, spreminjajočih se zavezništvih in spopadih, ki niso omenjeni v zapisih bolj znanih središč.
Raziskave se nadaljujejo in potrebne bodo dodatne analize, preden bo mogoče z gotovostjo potrditi, da je bilo Sakil res prvotno ime naselbine.
Za zdaj odkritje ponuja redko priložnost, da drobce starodavne pisave povežemo s krajem, ki je sodobni arheologiji ostal neznan vse do pred nekaj meseci.
Kar se je začelo kot zahtevna odprava skozi gozdove Campecheja, postopoma razkriva identiteto skupnosti, katere zgodovina je bila več kot tisočletje skrita pred svetom.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
