Generacija brez doma: kako je Slovenija pustila mlade na cedilu?
V Sloveniji se mladi od staršev odselijo pri 28,8 leta. Dva para razkrivata, zakaj kljub rednim službam še vedno čakata na lasten dom in družino.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
»Če smo mladi prihodnost države, zakaj si v njej ne moremo privoščiti doma? Če si politiki želijo več otrok, zakaj mladim, ki si družino želimo ustvariti, ne zagotovijo pogojev zanjo? In zakaj stanovanjska stiska ostaja zunaj osrednjih političnih prioritet?«
Takšna vprašanja se porajajo ob pogovoru z dvema mladima paroma. Oba imata redni zaposlitvi, univerzitetno izobrazbo in razmeroma solidne prihodke. Kljub temu odlašata z ustvarjanjem družine, ker si ne moreta zagotoviti primernega doma.
»Midva si otroka želiva. Ni naju treba prepričevati,« pravita 29-letna Maja in 30-letni Tilen.
Skupaj zaslužita približno 3050 evrov neto. Za dobrih 40 kvadratnih metrov veliko najemno stanovanje v Ljubljani skupaj s stroški plačujeta okoli 1200 evrov mesečno, skoraj 40 odstotkov sojih prihodkov.
»Včasih se mi zdi, da lahko normalno živiva, dokler ne začneva razmišljati o prihodnosti. Takrat pa postane precej manj normalno.«
Podobno stisko poznata 27-letna Sara in 29-letni Nejc. Skupaj zaslužita približno 2900 evrov neto, vendar že skoraj štiri leta živita pri Sarinih starših na obrobju Ljubljane.
Imena obeh parov smo na njuno željo spremenili.
Za stanovanje 336 tisoč evrov, za polog skoraj 19 let varčevanja
Po podatkih Eurostata so se mladi v Sloveniji leta 2025 od staršev odselili pri povprečni starosti 28,8 leta, dve leti in pol pozneje od evropskega povprečja. V gospodinjstvu s starši je ostajalo 39,9 odstotka prebivalcev med 25. in 34. letom, v Evropski uniji pa 30,1 odstotka.
Razloge razkrivajo tudi cene stanovanj. Po podatkih Sursa je zaposleni med 25. in 34. letom oktobra 2025 povprečno prejel 1386,74 evra neto. Po analizi portala Najemnine.si je bila novembra 2026 tipična oglaševana najemnina garsonjere v Ljubljani 700 evrov, dvosobnega stanovanja pa tisoč evrov, brez stroškov.
Mlad zaposleni s povprečno plačo bi tako za garsonjero namenil polovico neto zaslužka, za dvosobno stanovanje pa dobrih 72 odstotkov.
Nakup je še zahtevnejši. Po oktobrskem poročilu Geodetske uprave je srednja cena rabljenega stanovanja v Ljubljani v prvi polovici leta 2026 presegla 5600 evrov za kvadratni meter.
Šestdeset kvadratnih metrov veliko stanovanje stane več kot 336 tisoč evrov. Ob dvajsetodstotni lastni udeležbi kupec potrebuje najmanj 67 tisoč evrov prihrankov. Če vsak mesec privarčuje 300 evrov, potrebuje samo za polog skoraj 19 let, brez upoštevanja obresti in nadaljnjih podražitev.
Starši so gradili s sosedi, mladi težko kupijo že zemljišče
Pred desetletji so številne slovenske družine hiše gradile postopoma, s pomočjo sorodnikov, prijateljev in sosedov. Zemljišča so bila na številnih območjih dostopnejša, financiranje gradnje pa je potekalo pod drugačnimi pogoji.
Raziskava Urbanističnega inštituta iz leta 1993 je pokazala, da se je delež individualne stanovanjske gradnje med letoma 1960 in 1989 povečal s 26,6 na 73,5 odstotka. Takšen razvoj so spremljale tudi črne gradnje in prostorsko neurejena naselja, vendar je številnim družinam omogočil pridobitev doma z manjšim začetnim kapitalom.
Leta 1991 je Jazbinškov zakon omogočil ugoden odkup približno 160 tisoč družbenih stanovanj. Številna gospodinjstva so tako pridobila nepremičnine po cenah, ki jih današnji kupci ne morejo primerjati s tržnimi. Privatizacija je obenem močno zmanjšala javni najemni fond.
Današnji mladi takšnih možnosti nimajo. Gradnja zahteva bistveno več kapitala, zemljišča na območjih z največ delovnimi mesti so dražja, množičnega ugodnega odkupa stanovanj pa ni več.
»Moj oče je pred desetletji lahko postopoma gradil hišo. Danes si midva tega ne moreva privoščiti,« pripoveduje Sara.
Stanovanjski položaj mladih je zato vse bolj odvisen tudi od družinskega premoženja. Tisti, ki podedujejo stanovanje ali prejmejo denar za polog, imajo bistveno drugačno izhodišče kot vrstniki z enakimi plačami, ki morajo sami plačevati še najemnino.
Otroka si želijo, vendar ne vedo, kje bi živeli
Visoke najemnine mladim ne otežujejo samo varčevanja, temveč tudi načrtovanje družine. Maja in Tilen si želita otroka, vendar ju skrbi negotovost zasebnega najema. Po izteku pogodbe za določen čas se lahko najemodajalec odloči, da je ne bo podaljšal.
»Ne moreva si predstavljati, da bi z otrokom vsakič, ko poteče najemna pogodba, razmišljala, ali bova morala iskati drugo stanovanje.«
Sara in Nejc medtem že skoraj štiri leta varčujeta pri starših. Želita si otrok, vendar bi rada pred tem vsaj nekaj časa živela samostojno.
»V službi imaš odgovornosti, delaš, odločaš o stvareh, doma pa še vedno živiš v sobi, v kateri si bil kot najstnik.«
Javno najemno stanovanje ne prinaša le nižjih stroškov, temveč tudi večjo stanovanjsko varnost. Po veljavni ureditvi se pogodbe za javna najemna stanovanja praviloma sklepajo za nedoločen čas, najemnine pa so neprofitne in se določajo po predpisani metodologiji. Najemnik tako ni enako izpostavljen spreminjanju tržnih najemnin in iztekanju kratkoročnih pogodb.
Za mlado družino je to pomembna razlika. Stanovanje ni samo mesečni strošek, ampak prostor, v katerem otrok odrašča, obiskuje vrtec in šolo ter ustvarja prijateljstva. Varnost bivanja zato pomeni tudi možnost dolgoročnega načrtovanja življenja.**
Sara in Nejc medtem ostajata pri starših. Čeprav sta hvaležna za pomoč, pogrešata vsakdanjo samostojnost.
»Ampak si včasih želim samo, da bi imela svojo kuhinjo, svoje ključe, da bi lahko povabila prijatelje brez dogovarjanja. Čisto običajne stvari. In je malo žalostno, da sva pri teh letih še vedno pri takšnih željah.«
Občinam manjka več kot 20 tisoč javnih stanovanj
Po analizi Ministrstva za solidarno prihodnost iz leta 2025 je 195 slovenskih občin ocenilo primanjkljaj na 20.407 javnih najemnih stanovanj. Ta predstavljajo le 3,65 odstotka celotnega stanovanjskega fonda.
Obseg gradnje razkriva, kako počasi se povečuje ponudba. Po podatkih Sursa so leta 2025 v vsej Sloveniji dokončali 5087 stanovanj, dva odstotka manj kot leto prej. Od tega jih je bilo 2824 v enostanovanjskih hišah, le 2111 pa v stavbah z dvema ali več stanovanji. Število dokončanih stanovanj v takšnih stavbah se je v enem letu zmanjšalo za 11 odstotkov.
To pomeni, da je več kot polovica vseh dokončanih stanovanj nastala v individualnih hišah, medtem ko so se mladi na najemnem trgu in pri nakupu prvega stanovanja soočali z vse višjimi cenami. Stanovanja sicer nastajajo, vendar gradnja še zdaleč ne pomeni, da bodo dostopna tudi ljudem z običajnimi prihodki.
Skoraj 166 tisoč nenaseljenih stanovanj
Sloveniji stanovanj tudi ne primanjkuje povsod enako. Po zadnjem registrskem popisu stanovanjskega fonda je bilo na začetku leta 2021 v državi do 165.600 nenaseljenih stanovanj, med njimi tudi počitniška in stanovanja za občasno uporabo.
Toda vsa niso primerna za takojšnjo naselitev. Surs opozarja, da je bila skoraj polovica nenaseljenih stanovanj zgrajena pred letom 1945 ali pa ni imela katerega od osnovnih infrastrukturnih priključkov oziroma prostorov. Nekatera so tudi v krajih, kjer ni dovolj delovnih mest.
Stanovanjska kriza tako ni zgolj vprašanje skupnega števila nepremičnin, temveč tudi njihove lokacije, uporabnosti in dostopnosti. Prazna hiša v kraju brez zaposlitvenih možnosti mlademu paru, ki dela v Ljubljani, ne more nadomestiti stanovanja v bližini službe.
Strokovnjaki Urbanističnega inštituta so oktobra opozorili, da cene stanovanj v Sloveniji od leta 2015 naraščajo hitreje od dohodkov gospodinjstev. Med najbolj prizadetimi so mladi, ki prvič vstopajo na stanovanjski trg.
Med ključnimi rešitvami izpostavljajo povečanje ponudbe javnih in drugih cenovno dostopnih stanovanj ter boljšo uporabo obstoječega fonda.
Razlika med gradnjo in kreditnimi subvencijami je pomembna. Dodatna javna stanovanja povečujejo ponudbo in omogočajo dolgoročno alternativo zasebnim najemninam. Subvencionirani krediti pa kupcem predvsem omogočajo večje zadolževanje. Če ponudba ne raste dovolj hitro, lahko dodatna kupna moč prispeva k še višjim cenam.
Lažji dostop do kredita zato sam po sebi ne odpravi pomanjkanja stanovanj.
Vlada govori o družinah. Koliko javnih stanovanj bo zgradila?
Sedanja koalicija SDS, NSi, Demokratov, SLS in Fokusa je v pogodbi za obdobje 2026–2030 določila štiri temeljne vsebinske prioritete. To so razvoj in blaginja, boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu, decentralizacija ter debirokratizacija.
Stanovanjske politike med njimi ni.
Koalicija sicer napoveduje subvencionirane kredite za mlade, najem z možnostjo odkupa, tipsko gradnjo, aktivacijo praznih stanovanj, hitrejše gradbene postopke ter učinkovitejše stanovanjske sklade. Ne določa pa novega številčnega cilja javne stanovanjske gradnje, roka za njegovo uresničitev ali dodatnega finančnega načrta.
Vlada je 29. oktobra potrdila predlog dopolnitev Stanovanjskega zakona, ki ureja predvsem pravila javnega sofinanciranja, ne določa pa novega obsega gradnje. Ministrstvo za okolje in prostor medtem pripravlja nacionalni stanovanjski program, katerega sprejetje predvideva do konca leta 2027.
Stanovanja sicer so v vladnih načrtih, vendar koalicija še ni predstavila novega merljivega cilja povečanja javnega najemnega fonda. Medtem ko mladi potrebujejo domove danes, se pomemben del dolgoročnega načrtovanja še pripravlja.
Prihodnost, ki ostaja na čakanju
Stanovanjska kriza se je razvijala desetletja. Danes njene posledice občuti generacija, ki ji redno delo in izobrazba ne zagotavljata več poti do lastnega doma.
Maja in Tilen sta se že pogovarjala o začasnem odhodu v tujino, da bi lahko privarčevala za stanovanje. Oditi si ne želita. V Sloveniji imata družino, prijatelje in službi.
Sara in Nejc ostajata pri starših, varčujeta in odlagata odločitev o otroku. Ne vesta, ali bosta čez tri ali pet let bližje nakupu.
»Če bi nama kdo rekel, da bova čez tri leta lahko kupila stanovanje, bi bilo drugače. Ampak midva ne veva, ali bova čez tri leta sploh kaj bližje.«
V političnih razpravah mladi pogosto nastopajo kot prihodnost države, odgovor na demografske težave in generacija, ki jo mora Slovenija zadržati doma. Toda oba para v svojem življenju še vedno čakata na konkretne spremembe.
»Vsaka generacija politikov govori, kako pomembni so mladi, ampak midva posledic teh prizadevanj v svojem življenju ne vidiva,« pravita Maja in Tilen.
Sara in Nejc svojo izkušnjo povzameta z vprašanjem: »Midva ne potrebujeva še enega zagotovila, da sva prihodnost te države. Rada bi predvsem vedela, ali bova v tej državi sploh lahko imela prihodnost, kakršno si želiva.«
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
