Mateja J. Potočnik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Boštjan je otroštvo preživel na kmetiji. »Poleg psa smo imeli še kokoši, zajce, včasih prašiče, pri najbližjem sosedu pa je bilo poleg vsega naštetega v hlevu še kakšnih 20 repov govedi, dva konja ... Potem sem nekaj časa imel papigo, nekoč pa smo nekje našli celo želvo, ki je pri nas ostala nekaj časa,« našteva, Nina pa dodaja, da je tudi sama polovico otroštva preživela pri starih starših na kmetiji: »Od malega sem nosila po rokah kokoši, zajce, mačke, koze, ovce, krave …« Njen zadnji hišni ljubljenček je bil zajec Gabriel, ki je dočakal častitljivih 13 let in je bil po značaju bolj podoben mački ali psu. Sicer pa Nina še nikoli prej ni imela psa. »Boštjanova Qi je idealen pes za začetnika, ker je lepo vzgojena in ljubeča. Pa ravno prav velika, da jo daš pod roko in neseš.«

Od čaplje do miši in krta

Čeprav je bil Boštjan vedno obdan z živalmi, priznava, da je mačji in pasji svet vzljubil kot odrasel, zato nikoli ni odrekel pomoči živalci brez doma. »Mačji brezdomčki so vedno nekako našli pot do nas in tako smo ljubeč dom ponudili številnim muckom. Razumem, da ni vsakdo za žival v hiši, ampak če si, je nekaj najlepšega rešiti s ceste zbegano bitje v stiski, ki ti je potem vse življenje hvaležno. Vedno sem se čudil, koliko ljubezni in hvaležnosti so nam kazali vsi mačkoni, ki smo jih rešili,« razlaga Boštjan.