Robert Balen

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Na prvi pogled je v tihem ležišču potoka Kozarica težko prepoznati instagramsko krasoto Blejskega, Iškega ali Bistriškega vintgarja – ali kateregakoli od turistično razvpitih, množično obiskovanih gozdnih korit, v katerih raja išče hipno sprostitev. 

»UUUAAAAARRRRRGGGHHH!« V poletno žužnjanje in šumenje globokih gozdov nenadoma zareže strašen krik; porodi se iz struge spokojnega potoka, ki se vije pod drevjem, mimo korenin, čez kamenje, dvigne se nad iskrečo se vodo, za hip obvisi v vročem zraku, se prelije v okrutno nebo. Hip za tem, morda en ali dva utripa srca kasneje, prvemu kriku sledi še eden, za spoznanje drugačen, rojen iz malce drugačnih globin in za spoznanje drugače razcefran ob nenadnem izbruhu iz grla: »OUUAAAAAAARRRRRRRRRR!«

Doni surovo, kruto, globoko – nečloveško; nemirna vest s strahom pričakuje nekakšno kazen za paranje soparne koprene dneva, za grobo trganje konvencij omikanega vedenja v tujem domu, toda gozd šumi dalje, potok se ne ustavlja, nebo ne neha žgati. Stoječ na produ, v zavetju velike pečine, pod katero teče živa voda, se olajšano nasmehnem svojemu vodniku, šentjurskemu srčnežu Bogdanu Rahtenu; menda sem nazadnje takole brez zavor izkričal svoje sence tedaj, ko sem bil še otrok – kdaj točno, ne vem več.