Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Da bomo stale z ramo ob ramo, ko udari življenje, ko moški potepta naše srce, ko družba obsodi, ko pritisnejo leta, bolezni, ločitve in neuspehi.              Prekleto lepo zveni. A je navadna prevara. Kajti nekatere najokrutnejše, najbolj krvave rane, ki jih ženska nosi skozi življenje, niso delo moških rok. Udarci pridejo od druge ženske. Ženska bo ženski izpraskala oči za najmanjši greh, našla strup v njenem nasmehu, v njeni obleki, v njeni vzgoji ali njeni samoti. A najbolj neusmiljeno ji bo zamerila tisto, kar jo najbolj žge od zavisti: njeno svobodo. Njen divji, neukročeni pogum. Uspeh, lepoto in tisto najpretresljivejšo lastnost od vseh – dejstvo, da ji je povsem, brutalno vseeno, kaj si svet misli o njej.    

O moških, ki hočejo ukrotiti ženske, pišemo romane. O ženskah, ki kot stekle psice lovijo druge ženske in jim predpisujejo, kako naj dihajo, pa molčimo. Prav zato sem rada brala Vedrano Rudan. Ne zato, ker bi bila njena privrženka. Ne zato, ker bi ji slepo prikimavala. Ne, včasih se mi je ob njenih besedah zdelo, da mi bo razneslo glavo. Zavijala sem z očmi in si mislila: »Vedrana, za božjo voljo, stopi s tega podivjanega vlaka, pretiravaš!« A imela sem rada njen bes. Tisti surovi, nepokorjeni ženski bes, ki nam ga že od plenic naprej poskušajo iztrgati iz naših prs.