Po hodnikih hotela Overlook drvi otroški tricikel, kolesa izmenično bobnijo po parketu in utihnejo na preprogi. Iz kanalizacijske rešetke preži srhljivo naličen klovn. Moški v siloviti nevihti razpre roke ob blatnem potoku, saj je pravkar preplazil pot do svobode. Orjaški obsojenec joka, ker čuti vso bolečino tega sveta. Štirje fantje hodijo po železniških tirih in se pretvarjajo, da jih ni strah.

Šest prizorov, šest povsem različnih filmov, šest žanrov. Vsi izvirajo iz glave istega človeka – nekdanjega učitelja angleščine iz zvezne države Maine, ki je prve strani svojih uspešnic pisal v utesnjeni prikolici, ker doma preprosto ni bilo prostora za pisalno mizo.

Profimedia

Stephen King je danes, takoj za Williamom Shakespearom, drugi najpogosteje ekranizirani avtor v zgodovini. Od leta 1976 je po njegovih delih nastalo več kot 50 celovečercev, skupaj s televizijskimi serijami pa se število priredb giblje krepko čez sto.

Deček, ki ga je oče zapustil

Rodil se je leta 1947 v Portlandu. Ko je bil star dve leti, je oče odšel od doma in se ni nikoli več vrnil; mati je tako ostala povsem sama z dvema otrokoma in goro neplačanih računov. Leta 1971 se je poročil s Tabitho Spruce in po težaškem delu v pralnici končno dobil službo profesorja angleščine na srednji šoli Hampden Academy – za skromnih 6400 dolarjev na leto. Z ženo in dvema majhnima otrokoma so živeli v prikolici v kraju Hermon in niso imeli niti telefona. Tabitha je delala v prodajalni krofov in prazne posode za nadev nosila domov, kjer sta jih uporabljala kot vedra za plenice.

Prav v tem času je nastal zametek romana o zaničevanem dekletu s telekinetičnimi sposobnostmi. King je po le treh napisanih straneh obupal in papir vrgel v koš. Na srečo ga je Tabitha pobrala, prebrala in mu zabičala, naj zgodbo nadaljuje. Založba Doubleday je roman Carrie spomladi leta 1973 odkupila za 2500 dolarjev predujma, resnična prelomnica pa je sledila nekaj mesecev pozneje: pravice za žepno izdajo je založba Signet odkupila za vrtoglavih 400 tisoč dolarjev. Službo v šoli je lahko za vedno zapustil.

Profimedia

Carrie je odprla vrata Hollywooda

Roman je izšel leta 1974, slabi dve leti pozneje pa je v kinematografe prišel film, ki je odločil o vsem. Režiser Brian De Palma je ustvaril nekaj, česar srednješolska drama do takrat ni ponudila še nikoli: srhljivko o sramu.

Avdicije je izvajal skupaj z Georgeem Lucasom, ki je takrat ravno sestavljal zasedbo za Vojno zvezd; skozi ista vrata sta stopili tudi Carrie Fisher in Sissy Spacek. Prva je postala ikonična princesa Leia, druga pa nepozabna Carrie White. Piper Laurie, ki je mojstrsko odigrala njeno fanatično mater Margaret White, je scenarij sprva razumela kot satiro in bila trdno prepričana, da snemajo komedijo.

Ključen trenutek filma je bil maturantski ples: De Palma je inovativno uporabil deljeni zaslon, da je gledalec lahko hkrati opazoval Carrie in uničujoče učinke njene jeze. Film je 3. novembra 1976 zaživel v peščici dvoran v okolici Washingtona, sredi meseca pa se je razširil še na New York in Los Angeles. Stal je približno 1,8 milijona dolarjev in jih v blagajne prinesel skoraj 34. Spacekova in Laurijeva sta bili celo nominirani za oskarja, kar je bila izjemna redkost za žanr, ki ga je filmska akademija do tedaj vztrajno prezirala.

Preberite še

· KAM NA MARTINOVANJE

Martinovanje, kot se šika: praznik vina z razgledom na kar štiri države

Novembra 2026 bo minilo točno 50 let od tistega filmskega prvenca, že letos jeseni pa na male zaslone prihaja nova različica – Mike Flanagan je za Prime Video posnel osemdelno serijo s premiero 7. oktobra.

Adaptacija, ki je pisatelja močno bolela

Leta 1980 je Stanley Kubrick posnel Izžarevanje (The Shining) in s tem ustvaril enega najbolj analiziranih filmov stoletja – a hkrati štiri desetletja trajajoč nesporazum.

Pri tem ni šlo zgolj za kaprico užaljenega avtorja, temveč za globoko razliko v razumevanju glavnega junaka. »Knjiga je vroča, film je hladen; knjiga se konča v ognju, film v ledu,« je King slikovito pojasnil za revijo Rolling Stone. »V knjigi obstaja lok, v katerem vidiš tega človeka, Jacka Torrancea, kako se trudi biti dober in se počasi premika proti norosti. Ko pa sem videl film, se mi je zdel Jack nor že od prvega prizora.«

Za Kinga je bil Jack tragičen alkoholik, ki počasi izgublja bitko. Za Kubricka pa skoraj antropološki primerek, opazovan z ledeno distanco. Podobno usodo je doživela Wendy: medtem ko je v romanu prikazana kot močna ženska, ki se bori za preživetje, je v filmu, kot je ostro dejal King, »predstavljena kot nekakšna cvileča cunja«.

Leta 1997 je King vzel stvari v svoje roke in za televizijo pripravil lastno, romanu zvestejšo mini serijo – ki pa je bila kljub večji natančnosti filmsko precej manj nepozabna. Sprava z zapuščino je prišla šele leta 2019, ko je Mike Flanagan v Doktorju Spancu (Doctor Sleep) posnel nadaljevanje Kingovega romana, ki hkrati vizualno nadaljuje in spoštuje Kubrickov film. Rešitev sta takrat odobrila tako pisatelj kot tudi Kubrickovi dediči.

Veliki filmi, ki niso grozljivke

Prav tu se zgodba zanimivo obrne. Največji filmi po Kingovih predlogah namreč pogosto sploh niso srhljivke. Leta 1982 je izdal zbirko Pomlad, poletje, jesen in smrt (Different Seasons) – štiri mojstrske novele brez pošasti in klovnov. Iz dveh so nastali filmi, ki jih še danes ogromno ljudi sploh ne poveže z njegovim imenom.

Prva je Truplo, zgodba o štirih dvanajstletnikih, ki se odpravijo pogledat truplo pogrešanega vrstnika. Rob Reiner jo je leta 1986 na platna prenesel kot film Ostani ob meni (Stand by Me). King je film prvič videl na zasebni projekciji in bil tako ganjen, da je po koncu režiserja močno objel; zgodba je bila zanj preprosto preveč avtobiografska. Ko so ga desetletja pozneje vprašali, katera je najboljša ekranizacija njegovega dela, je brez omahovanja odgovoril: »Verjetno Ostani ob meni.« 

Druga novela, Rita Hayworth in kaznilnica odrešitve, je imela še bolj nenavadno filmsko pot. Leta 1980 je Kingu pisal takrat povsem neznan mladenič Frank Darabont in ga prosil za pravice za kratko zgodbo Ženska v sobi. King mu je to velikodušno dovolil, iz tridesetminutnega poskusa iz leta 1983 pa je nato zraslo edinstveno ustvarjalno zavezništvo.

Profimedia

Film Kaznilnica odrešitve (The Shawshank Redemption) je ob izidu leta 1994 v ameriških kinematografih ostal skoraj neopažen – ob 25-milijonskem proračunu je zaslužil le dobrih 28 milijonov dolarjev. Sledilo je sedem nominacij za oskarja, vključno s tisto za najboljši film, a presenetljivo nobena nagrada. Šele videoteke so nato opravile svoje: leta 1995 je to postal najbolj izposojan film v ZDA, izkupiček pa se je s ponovno distribucijo povzpel na zavidljivih 73 milijonov. Danes velja za enega najbolj priljubljenih in cenjenih filmov na svetu.

Film in TV

Poslovil se je Big Pussy

Darabont je nato posegel še po Zeleni milji, ki jo je King leta 1996 objavil na staromoden, dickensovski način: v šestih žepnih zvezkih, ki so od marca do avgusta izhajali mesečno in se hkrati prav vsi znašli na prestižni lestvici uspešnic New York Timesa. Film iz leta 1999 je po svetu zaslužil izjemnih 287 milijonov dolarjev in prejel štiri nominacije za oskarja, ponovno za najboljši film in za nepozabnega Michaela Clarka Duncana v vlogi Johna Coffeyja.

Zakaj gledalci teh mojstrovin ne povezujejo s Kingom? Deloma zato, ker je njegovo ime dolga leta prodajalo vstopnice izključno za srhljivke, zaporniškima dramama pa bi takšna etiketa lahko celo škodila. Predvsem pa zato, ker so te zgodbe v svojem bistvu drugačne: nadnaravno v njih spretno nadomestita neizprosen čas in minljivost spomina.

Profimedia

Temna cena uspeha

Vzporedno z bleščečo kariero je King živel drugo, precej manj urejeno življenje, o katerem je zares odkrito spregovoril šele v svojih spominih Kako pisati (On Writing, 2000). Alkohol mu je povzročal težave že od poznih sedemdesetih let, med letoma 1978 in 1986 pa je bil hudo odvisen tudi od kokaina. »Misery je v resnici knjiga o kokainu. Annie Wilkes je kokain. Bila je moja največja oboževalka,« je srhljivo iskreno povedal o romanu, iz katerega je leta 1990 nastal Reinerjev film. Zanimivo, gre za edino Kingovo ekranizacijo, ki je do danes prinesla igralskega oskarja – marca 1991 ga je prejela fantastična Kathy Bates.

Leta 1987 je sledil preobrat, ko je Tabitha King pred moža na tla stresla vsebino njegovega koša za smeti ter mu ob prisotnosti družine in prijateljev postavila jasen ultimat. Odločil se je za zdravljenje in je od tistega dne popolnoma trezen.

Film in TV

Obraz boginje, a življenje polno bolečine

Dvanajst let pozneje, 19. junija 1999, pa se je zgodila tragedija. Med popoldanskim sprehodom ob cesti v kraju Lovell ga je zadel avtodom. Posledice so bile hude: zlomi desne noge in kolka, zlomljena rebra, predrto pljučno krilo in kar pet težkih operacij. Roman Lovec na sanje, ki ga je med dolgotrajnim okrevanjem zaradi neznosnih bolečin pisal na roko in pod vplivom močnih zdravil, danes sam uvršča med svoje slabše stvaritve.

Profimedia

Richard Bachman in tvegan preizkus sreče

V senci njegovega slavnega imena je ves čas živel še en pisatelj. Leta 1977 je namreč izšel roman Bes izpod peresa skrivnostnega Richarda Bachmana, ki so mu nato sledili še Dolgi pohod, Cestno delo, Bežeči človek in Suhec. Razlog za uporabo psevdonima je bil deloma čisto poslovne narave – založniki niso marali izdajati več kot ene knjige istega avtorja na leto – deloma pa je šlo za eksistencialno vprašanje, ki si ga ob treh zjutraj zastavi vsak uspešen ustvarjalec: je uspeh res posledica pristnega talenta ali zgolj neverjetne sreče in znanega imena na bleščeči naslovnici?

Film in TV

Zaradi tragedije je zapustil Hollywood, zdaj je nazaj.

Odgovora ni nikoli zares dobil. Februarja 1985 je vztrajni knjigarnar Steve Brown v Kongresni knjižnici namreč izbrskal uradne zapise o avtorskih pravicah in ugotovil resnico. »Veste, kako se vam včasih povsem razpade papirnata vrečka z živili, ko jo v dežju nesete domov? No, takšno je bilo zadnje čase moje življenje z Bachmanom,« je King v svojem slogu komentiral za Bangor Daily News. Bachman je nato dobil pravi literarni pogreb – v uradnih opombah je bilo zapisano, da je »umrl zaradi raka psevdonima« – Kingov kasnejši roman Temna polovica (1989) pa povsem nedvoumno govori prav o piscu, čigar izmišljeni alter ego oživi.

Pravice za en sam dolar

Več kot štiri desetletja je King filmskim študentom in začetnikom prodajal pravice za priredbe svojih izbranih kratkih zgodb – in to za en sam simboličen dolar. Iz edinstvenega programa Dollar Baby je nastalo krepko čez 300 kratkih filmov; skozenj se je uspešno kalil tudi sam Frank Darabont. Program se je uradno in dokončno iztekel 31. decembra 2023.

Občasno se je King z veseljem postavil tudi pred kamero, in to praviloma z zdravo mero mirne samoironije: nepozaben je kot nesrečni kmet Jordy Verrill v kultnem Creepshowu (1982) in kot lekarnar v Suhcu (1996). Njegova najljubša vloga pa ostaja molčeči »čistilec«, ironično poimenovan Bachman, v priljubljeni seriji Sinovi anarhije – a le zato, ker je na snemanju smel voziti motor.

Profimedia

V čem se skriva čarovnija uspešnih priredb?

Zanimivo dejstvo je, da se Kingova proza filmskemu platnu upira precej bolj, kot bi si številni scenaristi sploh želeli priznati. Njegova prava moč namreč ne leži v akcijskem prizoru, temveč v specifičnem glasu: v intimnih, neizrečenih mislih povsem navadnih ljudi ter v tesnobnem občutku, da je majhno ameriško mestece pravzaprav živ organizem s prekleto dobrim spominom. Objektiv kamere teh nians preprosto ne vidi.

Profimedia

Zato so najboljše priredbe skoraj brez izjeme nastale iz njegove kratke proze – Ostani ob meni, Kaznilnica odrešitve, Zelena milja, Skrivnost megle. Zajetni, tisočstranski romani so na filmskem traku prevečkrat razpadli na bled povzetek: goli dogodki so sicer ostali, tisti pravi, otipljivi ljudje pa so iz njih izginili. Podobno se zgodi z grozo in pošastmi. King pristen strah ustvari z mojstrskim zadrževanjem in napetostjo, film pa mora na koncu vedno nekaj eksplicitno pokazati – in pokazano je skoraj vedno precej manjše in manj strašno od tistega, kar smo si naslikali ob branju.

Film in TV

Odiseja: »Sram bi me bilo, če bi napisala ta scenarij«

Tretja ustvarjalna past so zaključki, ki jih Kingu kritiki očitajo že desetletja. Najboljši protiprimer rešitve je tako nastal tam, kjer je režiser slavnega avtorja preprosto povozil. Frank Darabont je namreč filmu Skrivnost megle (2007) nadel konec, ki ga v originalni noveli ni – popolnoma neusmiljen in skoraj nedopustno krut. Presenetljivo King ni niti malo protestiral. Nasprotno, režiserju je odkrito priznal, da si močno želi, da bi se ga bil nekoč domislil kar sam.

Kadar režiser zares razume, da je Stephen King v prvi vrsti pisatelj o ljudeh, in ne zgolj o pošastih, film zares deluje. Ko je Andy Muschietti leta 2017 posnel Tisto (It), je iz zajetnega romana potegnil predvsem srce otroštva – in film je s kar 700 milijoni dolarjev zaslužka hitro postal absolutno najdonosnejša grozljivka vseh časov.

To, kar ostane za vedno

Petdeset let po tistem, ko je Sissy Spacek v krvavi maturantski obleki stopila z odra in se zapisala v filmsko zgodovino, se Kingov največji dosežek skriva pravzaprav nekje drugje. Njegove ikonične podobe so se popolnoma osamosvojile in postale del kolektivne zavesti: rdeči balon, srhljivo privezan na kanalizacijsko rešetko, pomeni nekaj tudi tistemu, ki ni prebral niti ene same njegove strani. Srhljivi hotelski hodnik je postal univerzalen kraj naše podzavesti, ki ga poznamo vsi. Fantje na železniških tirih pa so nostalgičen, skrajšan zapis za prav vsako otroštvo, ki se nekega brezskrbnega poletja nepreklicno konča.

Profimedia

Kaj takega se posreči le res redkim piscem v zgodovini. Stephen King je ustvaril nočne more, o katerih zdaj sanja ves svet – a njegov daleč najtrajnejši prispevek k svetovnemu filmu ni klovn, ki preži v uličnem kanalu. Je tisti moški, ki stoji v nalivu in svobodno razpira roke, potem ko je splezal skozi 500 metrov smrdljive nesnage in prišel na drugo stran povsem čist. Kralj groze je Hollywoodu namreč napisal njegovo najlepšo in najbolj presunljivo zgodbo o upanju – in prav to je gotovo najbolj presenetljiv obrat v vsem njegovem bogatem opusu.