Pinterest

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Svojo izkušnjo nam je zaupala ženska, ki želi ostati anonimna, zato jo bomo v članku imenovali Sanja. Ob zdravljenju raka dojk se je spoprijemala tudi z gospodinjskimi obveznostmi, skrbjo za otroka, zmanjšanimi prihodki in negotovostjo glede vrnitve na delo.

»Nisem vedela, komu naj povem, ker nisem želela, da me pomilujejo. Hkrati pa sem razmišljala, kako naj prosim za pomoč, če nikomur ne povem, da sem bolna.«

V teh besedah Sanje z izkušnjo raka dojk je dilema, o kateri ob rožnatem oktobru redkeje govorimo. Kako drugim razkriti svojo ranljivost, če si bil vedno tisti, ki je poskrbel za vse? In kako sprejeti pomoč, ne da bi jo sam pri sebi razumel kot dokaz nesposobnosti?

Njeno izkušnjo predstavljamo brez imena in prepoznavnih podatkov. Ob zdravljenju se je spoprijemala z gospodinjskimi obveznostmi, skrbjo za otroka, zmanjšanimi prihodki in negotovostjo glede vrnitve na delo.

Želela je, da bi zmogla, tudi ko ni več imela moči

Med kemoterapijami se je počutila zelo slabo. Bila je brez moči, veliko je bruhala, kljub temu pa je želela za otroka in moža poskrbeti sama. Ni se želela počutiti v breme.

»Vedno sem bila močna oseba in zdaj nikakor nisem želela pokazati šibkosti,« pripoveduje. Velikokrat je jokala od nemoči.

Danes na tisto obdobje gleda tudi z zavedanjem, da si je s pričakovanjem, da mora vse opraviti sama, dodatno otežila vsakdan med zdravljenjem. Njena pripoved pa odpira vprašanje, zakaj pomoč tako hitro povežemo s šibkostjo, samostojnost pa z vztrajanjem do popolne izčrpanosti.

Največ bi ji pomenila skuhano kosilo in oprano perilo

Ko govori o tem, kaj je potrebovala, našteje povsem vsakdanja opravila. Nekoga, ki bi skuhal, opral in zložil oblačila, zalil vrt in rože. Pomoč, zaradi katere bi lahko počivala, ne da bi jo med počitkom čakalo vse več nedokončanega dela.

Toda tudi to zanjo ni bilo preprosto. Koga spustiti v svoj dom? Koga prositi, naj poleg svojih obveznosti prevzame še njene? Razmišljala je o tem, da imajo tudi drugi svoje življenje in težave.

Znanke, ki so se  zdravile zaradi raka kot ona, so ji predlagale najem gospodinjske pomoči. Zanjo ta možnost finančno ni bila dosegljiva.

Zaradi bolniške odsotnosti so bili njeni prihodki manjši, stroške pa so prinašale tudi poti na zdravljenje v Ljubljano. Pomoč, ki bi jo potrebovala, je tako postala še nekaj, česar si družina ni mogla privoščiti.

Domača naloga je ostala, čeprav mama ni zmogla

Ob zdravljenju se življenje otrok ni ustavilo. Šola, učenje, odraščanje in vsakodnevne skrbi so ostali del družinskega ritma.

Hči je bila v puberteti, mlajši otrok pa ni razumel, zakaj mama po kemoterapiji ne more z njim delati domače naloge in se učiti. Sama je vedela, da jo potrebuje, vendar fizično ni zmogla.

Opisuje občutek, da za te obveznosti ni imela nikogar, ki bi jih prevzel. Partner je veliko delal, tudi dodatno, da so lahko pokrivali kredite in druge stroške. Družina je potrebovala njegov zaslužek, doma pa je hkrati manjkala pomoč.

Otroci in njihovo odraščanje ne počakajo, da starš ozdravi. Prav v tem je bila zanjo ena najtežjih plati bolezni: potrebe družine so ostajale enake, njene moči pa ne.

Po zdravljenju jo je pričakala nova negotovost

Konec zdravljenja ni pomenil konca skrbi. Po njenem pripovedovanju se je odprlo tudi vprašanje, ali bo lahko ostala na svojem delovnem mestu.

Navaja, da je vodstvo namigovalo, da ne bo več enako sposobna za delo in da bi se bolezen lahko ponovila. 

Takšna sporočila so pri njej poglobila strah pred prihodnostjo. Ob vsem, kar je prestala, jo je skrbelo še, ali bo lahko obdržala dohodek, ki ga je družina nujno potrebovala. Kot pripoveduje, je velik del psihične obremenitve izviral prav iz finančnih težav in negotovosti.

Računi so ostali tudi po zadnji terapiji

Nekaterih obveznosti med zdravljenjem nista zmogla poravnati. S partnerjem bosta po njenih besedah potrebovala še nekaj časa, da si finančno opomoreta.

»Ampak vsaj živa sem, za zdaj tudi zdrava,« pravi. Ob tem doda, da je kakovost življenja njihove družine od diagnoze močno padla.

Hvaležnost, da je preživela, in stiska zaradi posledic bolezni obstajata hkrati. Eno ne izniči drugega. Prav tako konec zdravljenja sam po sebi ne poravna računov, odpravi strahu ali vrne vsakdana v prejšnje stanje.

Podpora, ki se pozna v vsakdanjem življenju

Njena izkušnja ob rožnatem oktobru odpira prostor tudi za drugačna vprašanja. Poleg tega, kako poteka zdravljenje, lahko človeka vprašamo, kako zmore doma. Kdo poskrbi za prevoz, obrok ali šolske obveznosti? Kaj bi mu ta teden konkretno olajšalo dan?

Odprta ponudba »Pokliči, če kaj potrebuješ« je dobronamerna. Toda Sanjina zgodba pokaže, kako težko je lahko narediti prav ta klic.

Morda je zato vredno ponuditi nekaj določnega, brez pritiska in z možnostjo zavrnitve: pripravljen obrok, nakup živil ali pomoč pri učenju otroka.

V  pripovedovanju Sanje je jasno predvsem eno: želela je skrbeti za svojo družino. Potrebovala pa je tudi nekoga, ki bi pomagal poskrbeti zanjo.

Pinterest