Ali lahko normalno živimo z enim pljučnim režnjem manj?
Po odstranitvi pljučnega režnja je dihanje sprva lahko težje, vendar se telo postopoma prilagodi. Koliko zmogljivosti ostane in od česa je to odvisno?
Strokovni nasveti, navade za vitalnost in uravnotežen vsakdan.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Papežu Levu XIV. so zaradi pljučnega adenokarcinoma odstranili spodnji reženj desnega pljučnega krila. Poseg, imenovan lobektomija, je potekal brez zapletov, papež pa je po operaciji začel okrevanje v rimski bolnišnici Gemelli. Toda kaj takšna operacija pravzaprav pomeni za vsakodnevno življenje?
Koliko pljuč sploh imamo?
Pljuča niso sestavljena iz dveh enakih celot. Desno pljučno krilo ima tri režnje, levo pa zaradi prostora, ki ga zavzame srce, dva. Človek ima torej skupaj pet pljučnih režnjev. Pri lobektomiji kirurg odstrani enega od njih. To ni isto kot pnevmonektomija, pri kateri odstranijo celotno pljučno krilo. Prav ta razlika močno vpliva na življenje po posegu.
Onkološki inštitut Ljubljana med standardne operacije pljučnega raka uvršča segmentektomijo, lobektomijo, odstranitev dveh režnjev in pnevmonektomijo. Cilj je odstraniti tumor in hkrati ohraniti čim več zdravega pljučnega tkiva.
Kaj se zgodi, ko enega režnja ni več?
Odstranjeni reženj seveda ne zraste preprosto nazaj, se pa prsni koš in preostala pljuča po posegu prilagodijo novim razmeram. Preostali režnji se lahko bolj razširijo in zavzamejo del prostora, ki je ostal po operaciji. Raziskave s CT so pokazale, da se volumen preostalega pljučnega tkiva po lobektomiji sčasoma poveča.
Pri odraslih še ni povsem jasno, koliko gre za dejansko novo rast pljučnega tkiva in koliko za večje raztezanje ter učinkovitejšo uporabo obstoječih pljuč. Zanimivo je, da je lahko dejanska pljučna funkcija po okrevanju zato boljša, kot bi pričakovali zgolj glede na količino odstranjenega tkiva. Raziskava iz leta 2025 je pokazala, da se je pri bolnikih po lobektomiji pljučna funkcija v mesecih po posegu izboljševala in pri večini presegla vrednosti, ki so jih zdravniki pred operacijo izračunali kot pričakovane po posegu.
Koliko pljučne zmogljivosti človek izgubi?
Odvisno je od tega, kateri reženj odstranijo, kako zdrava so preostala pljuča, koliko je bil človek telesno zmogljiv pred operacijo in ali ima bolezni, kot sta KOPB ali pljučni emfizem. V klasični raziskavi bolnikov po lobektomiji je bila šest mesecev po operaciji vrednost FEV1 – količina zraka, ki jo človek lahko močno izdihne v prvi sekundi – v povprečju približno devet odstotkov nižja kot pred posegom. Po odstranitvi celotnega pljučnega krila je bil padec precej večji, okoli tretjine.
Novejše raziskave kažejo, da so razlike med bolniki in posameznimi režnji precejšnje. V prvih tednih in mesecih je lahko upad večji, nato pa se funkcija postopoma izboljša. Zato zdravniki pred operacijo ne gledajo samo, koliko pljučnega tkiva bodo odstranili, ampak predvsem koliko uporabne pljučne rezerve bo bolniku ostalo.
Ali je po operaciji človek ves čas zadihan?
V prvih dneh in tednih je zadihanost pri naporu pričakovana. K njej ne prispeva samo izguba pljučnega tkiva, ampak tudi bolečina, anestezija, manj gibanja po operaciji in začasno slabša razširjenost preostalih delov pljuč. Sčasoma se stanje pri večini izboljšuje.
Britanski centri za torakalno kirurgijo bolnike opozarjajo, da lahko pri hoji po stopnicah ali v klanec nekaj časa občutijo več zadihanosti, pljučna in telesna zmogljivost pa se lahko izboljšujeta več mesecev.
Prav zato pred večjo operacijo pljuč zdravniki opravijo temeljito oceno. Onkološki inštitut Ljubljana navaja, da pred operacijo ocenijo pljučno funkcijo in delovanje srca, pri bolnikih z večjim tveganjem pa opravijo tudi obremenitveno testiranje. Med pomembnimi meritvami sta spirometrija in sposobnost pljuč za prenos kisika oziroma difuzijska kapaciteta.
Zdravnike zanima predvsem vprašanje: bo človeku po odstranitvi dela pljuč ostalo dovolj dihalne rezerve za varno vsakodnevno življenje? Če bi bila pričakovana pljučna funkcija po lobektomiji prenizka, se lahko pri primernem majhnem tumorju odločijo za manjši poseg, denimo segmentektomijo, ali za drugo obliko zdravljenja.
Kaj najbolj vpliva na okrevanje?
Boljše izhodišče imajo praviloma ljudje z dobro pljučno funkcijo in telesno pripravljenostjo. Okrevanje je lahko zahtevnejše pri bolnikih s KOPB, drugimi pljučnimi boleznimi, srčnimi težavami ali slabšo telesno zmogljivostjo. Pomembno vlogo ima tudi kajenje. Prenehanje kajenja zmanjšuje tveganje za zaplete in je pomembno tudi za dolgoročno zdravje preostalih pljuč.
Na okrevanje vpliva tudi sam način operacije. Minimalno invazivni posegi, kot je videoasistirana torakoskopska kirurgija oziroma VATS, so povezani z manjšo pooperativno bolečino in hitrejšim okrevanjem kot klasična operacija z večjim odpiranjem prsnega koša. Tudi papežev poseg je bil opravljen z videoasistirano tehniko.
Zakaj morajo bolniki tako hitro vstati iz postelje?
Po operaciji pljuč je počitek pomemben, toda dolgotrajno ležanje ni cilj. Bolnike pogosto že zelo zgodaj spodbujajo k sedenju, vstajanju in kratki hoji. Pomembne so tudi dihalne vaje in učinkovito izkašljevanje. Razlog ni samo vračanje telesne kondicije.
Globoko dihanje in gibanje pomagata ponovno razširiti pljuča, odstraniti sluz in zmanjšati tveganje za pljučnico, zgodnje gibanje pa zmanjšuje tudi nevarnost nastanka krvnih strdkov. Tudi slovenski strokovnjaki pri rehabilitaciji po pljučnih operacijah izpostavljajo dober nadzor bolečine, respiratorno fizioterapijo in čimprejšnje gibanje.
Koliko časa traja okrevanje?
Natančna časovnica je odvisna od posega in posameznika. Po manj invazivni lobektomiji nekateri bolniki bolnišnico zapustijo že po nekaj dneh. V vsakodnevne aktivnosti se nato vračajo postopoma. Britanski torakalni center navaja, da veliko ljudi za večje okrevanje potrebuje približno od enega do treh mesecev, pljuča pa se lahko po obsežnejši operaciji prilagajajo tudi tri do šest mesecev. Sprva so običajno najbolj primerne kratke, redne hoje, nato pa se razdalja in intenzivnost počasi povečujeta.
Lobektomija ni isto kot življenje z enim pljučem
To je pomembna razlika, ker po odstranitvi enega režnja človeku ostanejo štirje od petih pljučnih režnjev. Po pnevmonektomiji pa ostane le eno pljučno krilo. Slovenski strokovnjaki poudarjajo, da se pnevmonektomijam danes poskušajo izogniti, kadar je mogoče, saj imajo večje tveganje za zaplete in precej močneje vplivajo na kakovost življenja. Kjer je onkološko varno, skušajo ohraniti čim več zdravega pljučnega tkiva. Pri izbranih zelo zgodnjih tumorjih je danes včasih mogoče odstraniti celo samo anatomski segment režnja, s čimer se ohrani še več pljuč.
Lobektomija zmanjša pljučno rezervo, vendar preostalo pljučno tkivo prevzame več dela, telo pa se v naslednjih mesecih postopoma prilagaja. Mnogi se lahko po okrevanju vrnejo k običajnim vsakodnevnim dejavnostim in telesni aktivnosti. Nekateri ostanejo bolj zadihani pri večjih naporih, veliko pa je odvisno od tega, kakšna so bila pljuča že pred operacijo.
Zato zdravniki pred odstranitvijo režnja zelo natančno ocenijo, koliko pljučne funkcije bo ostalo po posegu. Cilj operacije namreč ni le odstraniti raka, ampak človeku hkrati ohraniti čim več zdravega pljučnega tkiva in kakovosti življenja.
