Teja in Denis: Od televizijske ljubezni do 680-gramskega čudeža
Teja in Denis, ki smo ju spoznali v šovu Življenje na tehtnici, sta septembra lani postala starša. Njun Oskar je ob rojstvu tehtal le 680 gramov.
Strokovni nasveti, navade za vitalnost in uravnotežen vsakdan.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Tejo Beznik in Denisa Žnidariča je slovenska javnost spoznala v priljubljenem televizijskem šovu Življenje na tehtnici. Med njima je preskočila iskrica, njuna ljubezenska zgodba pa se je nadaljevala tudi po koncu oddaje. Septembra lani sta postala starša, vendar se je njuna pot do družinske sreče začela povsem drugače, kot sta si predstavljala.
Njun sin Oskar je na svet prijokal že v 25. tednu nosečnosti. Tehtal je komaj 680 gramov in meril 32 centimetrov. Namesto da bi prve dni preživljali skupaj doma, so sledili dolgi meseci v bolnišnici, polni negotovosti, zdravstvenih zapletov, pa tudi upanja in drobnih zmag.
Danes je Oskar nasmejan, živahen deček, ki rad je in obožuje čofotanje v vodi. Za njim je zahtevna pot, na kateri je moral premagati številne ovire. Ob svetovnem dnevu prezgodaj rojenih otrok, ki ga obeležujemo 17. novembra, je njegova mamica Teja delila osebno zgodbo o prezgodnjem porodu, prvem srečanju s sinom in mesecih, ki so sledili.
Oskarjeva zgodba: 680 gramov, 32 centimetrov in neizmerna volja do življenja
Vse se je začelo 22. 8. 2025. Cel dan je bil mir in vse je bilo v redu, dokler ni bil čas za spanje. Kot običajno sem šla pod tuš, saj sva imela naslednji dan z Denisom prvo nosečniško fotografiranje. Ko sem v kopalnici ugasnila vodo, sem se začela tresti, kot da je zunaj minus 30 stopinj. Zeblo me je kot še nikoli. Takšne mrzlice še nisem občutila. Od mraza so mi zobje šklepetali.
Šla sem v posteljo in se pokrila, ampak ni bilo dovolj. Nato je partner prinesel še eno odejo in me pokril, a tudi to ni pomagalo. Pregovarjal me je, naj greva na urgenco. Moj odgovor je bil: »Ne danes. Tudi če bi hotela, ne morem, ker se od mraza ne morem premakniti.« Treslo me je kot še nikoli. Vzela sem tableto in ko je prijela, je bilo, kot da se ni nič zgodilo. Zbudila sem se, kot da so bile vse to samo sanje. Nič mi ni bilo.
Zjutraj sva se uredila in se odpravila v Maribor na fotografiranje. Po fotografiranju sva bila oba lačna. Ker je Denisova nečakinja praznovala rojstni dan, sva se odpravila v trgovino po darilo in ob tem kupila še nekaj za pod zob. Na poti nazaj sva se smejala in pogovarjala o vsem mogočem. Ko sva se približevala Ptuju, je Denis predlagal, da se ustaviva na urgenci, da me pregledajo in preverijo, ali je vse v redu. Sama sem se počutila čisto v redu, nič mi ni manjkalo. Zato sem rekla, da bom najprej poklicala in vprašala, kaj mi svetujejo. Če se slučajno ne oglasijo, pa greva tja.
Seveda se nihče ni oglasil, zato sva se ustavila na urgenci. Povedala sem, kaj se je zgodilo prejšnji večer. Sprejela me je dežurna zdravnica. Takrat sem imela temperaturo 37,2 °C in takoj me je napotila na ginekološki oddelek, kjer so mi vzeli kri in urin. Temperatura pa mi je medtem narasla na 37,8 °C. Zdravnica je z izvidi prišla pome, da bi opravila še ultrazvok in preverila stanje. Na ultrazvoku se je videlo, da se počasi odpiram. Tudi izvidi niso bili v redu, saj so nakazovali na vnetje. Upali smo samo, da vnetje ni na maternici.
Zdravnica me je hospitalizirala. Vstavili so mi kanalček v žilo in začela sem prejemati antibiotike. Po treh dneh so se pojavili popadki. Prosila sem za nekaj proti krčem in dobila zdravilo, ki je prijelo, zato so se krči umirili. Potem pa sem opazila malo sluzasto-krvavega izcedka, ki je nakazoval, da sem se odprla. In res. Odprta sem bila že tri centimetre. Jaz, v 19. tednu nosečnosti, odprta tri centimetre.
Zdravnica mi je povedala, da bo najverjetneje prišlo do splava, in mi svetovala, naj pokličem partnerja, da bo ob meni v teh težkih trenutkih. To je bil najhujši dan v mojem življenju. Ampak zdravnici sem takrat rekla, da verjamem, da bo vse v redu in da je to čudežni otrok. Tisti dan nisem vstala iz postelje, razen za na stranišče. Tudi moje tuširanje je bilo tako hitro kot še nikoli.
Minil je prvi dan in do splava ni prišlo. Potem še naslednji. In tako nadaljnjih 14 dni. Vmes moje zdravnice en teden ni bilo. V tem času mi je začela odtekati plodovnica. Zdravnica se je vrnila 11. 9. 2025 in bila vesela, da sem še vedno v enem kosu in da sem se bližala 22. tednu nosečnosti (21 + 6). Na ultrazvoku je bilo tisti dan videti, da je plodovnice zelo malo, odprta pa sem bila že štiri centimetre. Zato se je odločila, da me pošlje v Ljubljano.
Čez eno uro me je že čakalo reševalno vozilo. Z mano je šla babica, ki so jo pred tem poklicali ob mojih krčih, ko so pričakovali, da bo prišlo do splava, da bi poskrbela zame. V rešilcu sva se pogovarjali vso pot. Govorili sva si, da če je mali zdržal že tri tedne, bo zagotovo še malo. V Ljubljani so me odložili v triaži, kjer sem na stolu čakala na sprejem in na partnerja. Seveda je bil Denis tam prej, kot sem prišla na vrsto. V triaži sem namreč čakala dobrih 45 minut in ob sprejemu nisem imela občutka, da bi mi bili posebej pripravljeni pomagati.
Zdravnica, ki me je sprejela, je rekla samo: »Zakaj so vas pripeljali v takem stanju, ko pa oni ne morejo pomagati?« Jasno mi je bilo, da otrok v 22. tednu nosečnosti ne bi preživel. Na koncu se je zdravnica le strinjala, da me pregleda. Na ultrazvoku je bilo plodovnice dovolj, test za plodovnico je bil ponovno pozitiven, jaz pa sem bila odprta že pet centimetrov. Glede na videno se je odločila, da me vseeno sprejmejo na oddelek E v četrtem nadstropju.
Zunaj sem se morala ponovno usesti na stol in počakati, da pride pome sestra iz četrtega nadstropja. S partnerjem sva v tišini sedela in gledala slike otrok, obešene po stenah porodnišnice. Kar naenkrat pa so iz mene prišle besede: "Ta otrok bo čudežni otrok, ti rečem." Oba sva se spogledala in si rekla, da je že čudežni otrok.
V dobrih 14 dneh ležanja sem spoznala ogromno mamic in slišala nekaj zanimivih zgodb. Nikoli pa ne bom pozabila petka, 19. septembra, ko moje sobne zdravnice ni bilo in jo je nadomeščala zdravnica, ki me je sprejela v triaži. Ko je prišla v sobo, se je presenečeno nasmehnila: "Vi ste še tu?" Jaz pa sem ji odgovorila: "Sem tu, kje pa drugje. In še nekaj časa bom."
Obrnila sem se nazaj. Gledala je mapo z mojimi podatki in videla, da sem točno v 23. tednu nosečnosti. "No, danes bomo dali zdravilo za pljučka, potem pa kar bo, pa bo." Tisti dan sem dobila prvi odmerek, naslednji dan še drugega. Potem pa spet samo čakanje. Dnevi so minevali in prišel je 25. september, ko mi je začela vidno odtekati plodovnica. K meni je prišel pediater na pogovor, pogovorila pa sem se tudi z anesteziologinjo glede carskega reza, saj je bil otrok obrnjen z nogicami navzdol. Prisotna je bila tudi bakterija, ki bi lahko ogrožala oba.
Pediater mi je rekel samo: "Upam, da se ta teden še ne vidimo." Moja optimističnost pa mi je govorila, da se ta teden zagotovo še ne bomo videli. Prišla je nedelja. Partner je bil na obisku in prosila sem ga, naj še ne gre domov. V sebi sem imela neki čuden občutek, da nekaj ni v redu. In res ni bilo.
Ponoči, malo čez prvo uro, me je zbudil poln mehur. Odšla sem na stranišče, se obrisala in ko sem že hotela potegniti vodo, sem v školjki zagledala kri. Poklicala sem sestro. Ko je prišla, sem ji povedala, kaj se dogaja. Vprašala me je, ali imam popadke in ali čutim otrokove gibe. Popadkov nisem čutila, otrokove gibe pa sem. "Okej, potem ni nič hujšega, bomo zjutraj pogledali." Zjutraj ob šestih so mi sestre prišle vzet kri. Kot da bi vedela, nisem ničesar jedla ali pila.
Ob sedmih so prišle druge sestre preobleč in postlat postelje. Prosile so me, naj vstanem, in to sem izkoristila za odhod na stranišče. Ko sem prišla na stranišče, sem pogledala vložek. Bolj ko sem se brisala, bolj sem krvavela. Poklicala sem sestre. Prišle so na stranišče in mi rekle samo, naj grem hitro v posteljo, da naredimo CTG.
Še preden sem prišla do postelje, je bila sestra že tam z napravo. Namestila mi je vse potrebno na trebuh. Priklopljena sem bila mogoče deset minut, ko je v sobo prišla zdravnica, vsa vesela, da sem zdržala čez vikend. Toda ta sreča se je kmalu spremenila v obup, saj krvavitev ni bila dober znak. Hitro sva odšli v sobo, kjer me je pregledala in ugotovila, da sem odprta že osem centimetrov. Rekla mi je, naj pričakujem carski rez, pred tem pa bova opravili še ultrazvok. Ultrazvok je pokazal, da so bile otrokove nogice že v porodnem kanalu.
Popadkov nisem čutila. Po mojem razumevanju je bilo to povezano z bakterijo, ki mi je povzročila tiho odpiranje. Vrnila sem se v sobo in vsem sporočila, da grem na carski rez. Takrat je prišla sestra in mi rekla, naj vse spakiram, ker gremo v porodno sobo. A nisem imela časa niti spakirati. Sestra je prišla že prej, me posedla na voziček in odpeljala v porodno sobo. Tam se je vse začelo znova. Priklopili so me na CTG, mi vstavili nov kanalček v žilo in začela sem prejemati tekočine z magnezijem ter še nekaj za zaščito otrokovih možganov.
Medtem ko so me pripravljali, umivali in urejali trebuh, je prišel Denis. Nisva bila dolgo skupaj, saj so me kmalu premestili v operacijsko sobo. Potrebovali so približno deset minut, da so me pripravili na poseg, ki se je začel ob pol dvanajstih. Oskar se je rodil ob 11.47. Mene pa so ob 12.10 že odpeljali na intenzivni oddelek. Med posegom sem bila budna. Dobila sem anestezijo, tako da sem načeloma vse čutila in slišala, kar so počeli, le bolelo me ni.
Pediater, ki je prevzel mojega otroka, je kmalu po tem, ko so ga oskrbeli, prišel do mene v operacijsko sobo. Povedal mi je, da so mu morali malo pomagati pri dihanju, ampak da je zadihal sam in da je lepo stabilen. Ob teh besedah mi je bilo že lažje. Kmalu zatem je do mene prišel tudi Denis s fotografijami. Nisva se veliko pogovarjala, ker sem bila izčrpana od posega in vsega dogajanja.
Prvi dan otroka nisem videla. Bila sem na intenzivni negi s štirimi mamicami, ki so imele ob sebi svoje otroke. Trudila sem se, da se s tem ne bi obremenjevala, saj je bilo vse, o čemer sem morala razmišljati, Oskar in to, da bo z njim vse v redu. Naslednji dan sem komaj čakala, da ga vidim. Čakala sem Denisa, da pride pome. Ker je bilo še zgodaj po posegu, je prišel z vozičkom, ki so mu ga dale sestre. Odšla sva do Oskarja. Nič me ni moglo pripraviti na to, kar sem videla. Otrok v inkubatorju, komaj velik za mojo dlan, prekrit s cevkami in vsem mogočim. Takoj sem planila v jok. Do mene je stopila sestra, me prijela za ramo in rekla, da se ga lahko dotaknem. Oblile so me solze.
Tisti dan, ko sem prvič prišla pogledat Oskarja, smo imeli tudi prvi pogovor s pediatrom. Povedal je, da Oskar že od prve minute kaže veliko željo po življenju. Kdo bi si mislil, da lahko otrok, rojen s samo 680 grami, 32 centimetri in obsegom glavice komaj 22 centimetrov, preživi.
Takšni otroci so pravi borci. Majhni, a močni. In še en dokaz, da ne smemo soditi knjige po platnicah. Oskarjeva pot je bila dolga in še ni končana. So vzponi in padci.
V 150 dneh, ki jih je preživel na intenzivni negi, je Oskar prejel štiri transfuzije krvi. Da o vsakodnevnih odvzemih krvi, včasih tudi dvakrat ali trikrat na dan za kontrolo krvne slike, sploh ne govorim. Imel je lasersko operacijo oči zaradi retinopatije nedonošenosti, zmanjšano gostoto kosti, kar je privedlo do zloma rebra, težave s ščitnico in seveda nerazvita pljuča, zaradi katerih je bil večkrat intubiran. Zaradi intubacij ima poškodovane glasilke, zato bo verjetno še nekaj časa hripav.
Največ težav pa je imel s pljuči. Zaradi nerazvitosti pljuč sva doma uporabljala visokopretočno napravo, ki je Oskarju pomagala pri dihanju. Poleg te naprave seveda ni šlo brez kisika in oksimetra, zato je bilo okoli njega vedno nekaj cevk in kablov. In nekaj jih je še vedno. Trenutno kisik uporabljava po potrebi. Če na oksimetru vidim, da ga potrebuje, ga dobi, načeloma pa sva že nekaj tednov brez njega. Oskar je priden, energičen in dobrovoljen fant, ki rad papca in še bolj obožuje čofotanje po vodi.
Edine težave, s katerimi se trenutno spopadamo, so povezane z razvojem. Vse gre počasneje. Potrebuje več pozornosti, fizioterapije in pomoči pri vsem, a počasi dosega tudi te cilje. Počasi in strpno se daleč pride.
V Sloveniji se vsako leto prezgodaj rodi okoli 1.400 otrok
Oskarjeva zgodba je ena od številnih zgodb družin, ki se soočijo s prezgodnjim rojstvom otroka. V Sloveniji se vsako leto prezgodaj rodi približno 1.400 otrok. Za nedonošenčke veljajo otroci, rojeni pred dopolnjenim 37. tednom nosečnosti. Največ nedonošenčkov se rodi med 32. in 36. tednom nosečnosti, posebej zahtevni pa so začetki življenja otrok, ki se rodijo pred 28. tednom. Njihovi organi so še zelo nezreli, zato pogosto potrebujejo dolgotrajno zdravljenje in intenzivno nego.
Med pogostejšimi zapleti so težave z dihanjem zaradi nerazvitih pljuč, okužbe, težave s hranjenjem in uravnavanjem telesne temperature. Pri najbolj nezrelih nedonošenčkih se lahko pojavijo tudi krvavitve v možganih, retinopatija nedonošenosti, kronične težave s pljuči ter poznejše razvojne težave.
Kljub zahtevnim začetkom številni nedonošenčki lepo napredujejo, nekateri pa potrebujejo dolgotrajnejšo zdravstveno in razvojno podporo. Svetovni dan prezgodaj rojenih otrok je zato priložnost, da se spomnimo ne le najmanjših borcev, temveč tudi njihovih staršev in zdravstvenih delavcev, ki jih spremljajo na tej poti.
Še več osebnih zgodb prezgodaj rojenih otrok in njihovih družin lahko preberete na Facebookovi strani Junaki prvega nadstropja, kjer starši delijo svoje izkušnje, skrbi, upanje in male velike zmage.
