Pesem, ki je šokirala Ameriko in za vedno spremenila svobodo govora
Ko je Allen Ginsberg sredi petdesetih let napisal pesem Tuljenje, si verjetno ni predstavljal, da bo zaradi nje izbruhnil eden najodmevnejših sodnih procesov v zgodovini ameriške književnosti.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Obsodbe zaradi obscenosti ni bilo, sodba pa je odprla vrata svobodnejšemu pisanju, filmu in poznejši kontrakulturi.
Allen Ginsberg je pesem Howl, v slovenščini znano kot Tuljenje, prvič javno prebral 7. oktobra 1955 v galeriji Six v San Franciscu. Poslušala ga je le manjša skupina ljudi, toda pesem je kmalu postala eno temeljnih del beatniške generacije – boemske in uporniške literarne skupnosti, ki je zavračala togost ameriške povojne družbe.
Manj kot dve leti pozneje so Ginsberg in njegovi verzi zasloveli po vsej državi. Tuljenje se je znašlo v središču odmevnega sodnega procesa zaradi domnevne obscenosti, ki je močno vplival na poznejše razumevanje umetniške svobode.
Verzi, ki so prestrašili konservativno Ameriko
Zbirka Howl and Other Poems je leta 1956 pri založbi in knjigarni City Lights v San Franciscu sprva pritegnila le malo kupcev. Toda eksplicitni opisi uživanja drog, homoseksualnosti in duševnih bolezni ter uporaba vulgarnega jezika so kmalu razburili verske skupnosti in konservativne oblasti.
»To je bil skoraj vrhunec hladnovojne kulture – čas cenzure, intenzivnega prilagajanja družbenim pravilom ter preganjanja ljudi zaradi njihovega političnega prepričanja ali homoseksualnosti,« je za BBC Culture povedal Jonah Raskin, avtor knjige o Ginsbergu in nastanku beatniške generacije.
"Obcesno gradivo" zasegla carina
Zbirko so zaradi nižjih stroškov natisnili v Veliki Britaniji in jo nato uvažali v ZDA. Prva pošiljka je prispela brez zapletov, marca 1957 pa so ameriški cariniki zasegli 520 izvodov in jih označili za obsceno gradivo. Eden od inšpektorjev je novinarjem dejal, da si nihče ne bi želel, da bi takšno knjigo našli njegovi otroci.
Junija istega leta sta policista pod krinko v knjigarni City Lights kupila izvod zbirke. Lastnika založbe Lawrencea Ferlinghettija in vodjo knjigarne Shiga Muraa so aretirali ter obtožili prodaje obscenega gradiva.
O norosti, svobodi in svetu brezčutnih pravil
Ginsberg je pesem začel pisati 8. junija 1955, potem ko je sanjal o prijateljici Joan Vollmer, eni prvih osebnosti beatniškega kroga. Ta je leta 1951 umrla, potem ko jo je njen partner, pisatelj William S. Burroughs, med domnevno pijansko igro v Mehiki ustrelil.
Pesnik je želel zapisati zgodbe svojih prijateljev, zaznamovanih z duševnimi stiskami, odvisnostmi in življenjem na družbenem robu. Tudi sam je med letoma 1949 in 1950 osem mesecev preživel v psihiatrični ustanovi.
Znameniti verz o "najboljših umih"
Pesem se začne z znamenitim verzom o »najboljših umih« njegove generacije, ki jih je uničila norost. Ginsberg v njej duševne bolezni ni predstavil le kot osebne tragedije, temveč tudi kot posledico družbe, ki zatira drugačnost.
V drugem delu se je uprl »Molohu«, pošastnemu simbolu kapitalizma, državnega nasilja, vojaško-industrijskega kompleksa in vseh sil, ki po njegovem mnenju človeku jemljejo dostojanstvo.
Pesem je zagovarjala svobodno mišljenje, eksperimentiranje z drogami in odkrito homoseksualnost. Njeni sunkoviti ritmi, ki so ob glasnem branju spominjali na jazz, so rušili tudi ustaljene pesniške oblike.
»V njej je nalezljiva kljubovalnost. Revolucionarna je po obliki in še veliko bolj po vsebini,« je dejal Raskin.
Sojenje, ki je postalo nacionalna senzacija
Sojenje Ferlinghettiju in Murau se je začelo 16. avgusta 1957. Tožilstvo je trdilo, da pesem nima nikakršne družbene vrednosti, spodbuja mladoletniško prestopništvo in je bila prodajana s pohotnim namenom.
Obrambo je podprla Ameriška zveza za državljanske svoboščine, znana kot ACLU. Slavni odvetnik Jake Ehrlich je pred sodišče poklical devet uglednih profesorjev, kritikov in literarnih strokovnjakov, ki so dokazovali umetniško vrednost pesmi.
Ginsberg se procesa ni udeležil, saj je takrat potoval po Evropi in Južni Afriki, Ferlinghettiju pa je pošiljal pisma podpore.
Sodnik Clayton Horn je 3. oktobra 1957 odločil, da Tuljenje ni obsceno. Presodil je, da ima pesem »odrešilni družbeni pomen« in da posameznih besed ni mogoče iztrgati iz konteksta, ampak je treba delo presojati kot celoto.
V sodbi je zastavil tudi vprašanje, ki je odmevalo daleč zunaj sodne dvorane: »Ali bi svoboda tiska in govora sploh obstajala, če bi morali svoj besednjak omejiti na prazne evfemizme?«
Od sodne dvorane do kulturne revolucije
Sodba je Ginsbergu prinesla potrditev, slavo in velik komercialni uspeh. Zbirka Howl and Other Poems je bila prodana v milijonu izvodov, Ginsberg pa je postal ena osrednjih osebnosti ameriške kontrakulture.
Uspeh je pomagal uveljaviti tudi druge beatniške pisatelje, med njimi Jacka Kerouaca in Williama S. Burroughsa. Njihova dela so zagovarjala osebno svobodo, spolno odprtost in duhovno prebujenje.
Še pomembnejši je bil pravni precedens. V naslednjih letih so ameriška sodišča odpravila prepovedi več pomembnih knjig, med njimi Ljubimca lady Chatterley D. H. Lawrencea in Rakovega povratnika Henryja Millerja. Založniki so postali drznejši, svobodnejši pa so bili tudi filmski ustvarjalci, ki so lahko začeli obravnavati teme, prej prepovedane s strogim hollywoodskim produkcijskim kodeksom.
Beatniška generacija postala mednarodni pojav
Po mnenju poznavalcev brez razvpitega procesa Tuljenje morda nikoli ne bi dobilo moči, zaradi katere je beatniška generacija postala mednarodni pojav. Njeno uporništvo je konec petdesetih let preraslo v obsedenost z beatniki, hipsterji in boemi, pozneje pa pomagalo pripraviti teren za hipijevsko gibanje in družbene revolucije šestdesetih let.
Generacija, ki je protestirala proti vojni v Vietnamu in rasni segregaciji, je bila po Raskinovih besedah »potomstvo Tuljenja«. Ginsberg je postal glasen protivojni aktivist in navdihnil tudi Boba Dylana.
Boj proti prepovedovanju knjig še ni končan
Čeprav je sodba iz leta 1957 pomembno razširila svobodo izražanja, razprave o cenzuri niso izginile. Ameriško knjižnično združenje je leta 2025 zabeležilo rekordnih 5668 primerov zahtev za prepoved knjig v ameriških knjižnicah.
»Nekateri so še vedno prepričani, da se lahko besede širijo kot okužba,« opozarja Ira Wells, avtor knjige o prepovedovanju literature. Sodnik Horn je pred skoraj 70 leti sklenil, da umetniki potrebujejo svobodo, da z besedami raziskujejo svojo notranjost. Ali bomo še naprej imeli tudi pravico brati njihove misli, pa ostaja odprto vprašanje.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
