Džingiskanov grob iščejo že stoletja. Zakaj ga nihče ne najde?
Osvojil je velik del sveta, njegovo zadnje počivališče pa ostaja skrivnost. Po legendi so pobili vse, ki bi lahko razkrili, kje je pokopan.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Kje je pokopan Džingiskan? Vprašanje že stoletja zaposluje zgodovinarje, arheologe in pustolovce. Mongolski osvajalec, pred katerim so trepetala mesta in kraljestva, je umrl leta 1227, vendar njegovega groba do danes niso našli. Za njim so ostale zgodbe o preusmerjeni reki, tisoč konjih, ki naj bi izbrisali sledi pokopa, in pričah, ki naj bi skrivnost odnesle v smrt.
Uganko v novi knjigi The Museum of Lost Things oziroma Muzej izgubljenih stvari raziskuje ameriški pisatelj Sam Kean. V odlomku, ki ga je objavil portal Live Science, predstavlja zgodovinsko ozadje in srhljive legende, ki obkrožajo eno najbolj iskanih zadnjih počivališč na svetu.
Od izgnanega dečka do mogočnega osvajalca
Džingiskan se je rodil okoli leta 1162 kot Temudžin. Njegovo otroštvo ni napovedovalo vzpona na čelo mogočnega imperija. Ko je bil star devet let, so mu zastrupili očeta, družino pa so izgnali in prepustili preživetju v stepi. Izkusil je tudi ujetništvo, iz katerega mu je uspelo pobegniti.
Pozneje je združil mongolska plemena in bil leta 1206 razglašen za Džingiskana. Njegovi konjeniki so s hitrimi napadi, izurjenimi lokostrelci in učinkovitim obleganjem postali strah nasprotnikov. Osvajanja so spremljali množični poboji in uničevanje mest, njegov imperij pa je hkrati spodbujal trgovino, povezoval oddaljena območja in dopuščal različna verska prepričanja.
Toda vladar, ki je za seboj pustil tako obsežno zapuščino, očitno ni želel veličastnega spomenika, ki bi zaznamoval njegov grob.
Skrivnostna smrt in še skrivnostnejši pogreb
Zanesljivih podatkov o okoliščinah njegove smrti je malo. Po eni razlagi naj bi umrl zaradi posledic padca s konja, druge pripovedi omenjajo rano iz bitke. Skozi stoletja so se tem pridružile še precej bolj fantastične zgodbe.
Po izročilu je njegova žena Jesuj truplo oblekla v belo oblačilo, ga skupaj z dišečo sandalovino zavila v bel klobučevinast prt in ga spela z zlatimi trakovi. Nato naj bi se tisoč vojakov odpravilo na dolgo pot proti kraju pokopa.
Najbolj srhljivi del legende
Prav tu se začne najbolj srhljivi del legende. Vojaki naj bi med potovanjem pobili vsakogar, ki so ga srečali, da nihče ne bi mogel razkriti, kam so odpeljali vladarjevo truplo. Nekatere različice pripovedi trdijo, da niso prizanesli niti živalim.
Ko so Džingiskana pokopali, naj bi čez grob pognali tisoč konj in tako izbrisali sledi. Po drugi različici so preusmerili reko, da bi voda za vedno prekrila njegovo zadnje počivališče. Ob vrnitvi naj bi pobili tudi vojake iz pogrebnega sprevoda, nato pa še njihove morilce.
Koliko je v teh pripovedih resnice, ni znano. Kot poudarja Kean, gre za izročilo, ki ga ni mogoče zanesljivo potrditi. Toda prav zgodbe o skrajnem prikrivanju groba že dolgo podžigajo zanimanje iskalcev.
Največ sledi vodi do svete gore
Med najverjetnejšimi kraji pokopa se omenja gora Burhan Haldun na severovzhodu Mongolije. Džingiskan se je rodil v njeni bližini, tam lovil in častil nebesnega boga Tengrija. Na gori naj bi našel tudi zatočišče med begom pred sovražniki, zato je imela zanj poseben pomen. Po izročilu je že za življenja razmišljal, da bi tam rad počival po smrti.
Območje okoli gore je bilo dolgo zaprto. Kean opisuje, da so ga varovali pripadniki skupnosti Darhatov, ki naj bi preprečevali približevanje tujcem. Tudi v obdobju komunistične oblasti je dostop ostal strogo omejen.
Spomin na Džingiskana je bil politično občutljiv: oblasti so se bale, da bi čaščenje nekdanjega vladarja spodbujalo mongolski nacionalizem. Območje njegovega domnevnega groba tako desetletja ni bilo kraj, kjer bi lahko raziskovalci svobodno iskali.
Iskanje ovira tudi neizprosna narava
Danes raziskovanja ne otežuje le zgodovina. Burhan Haldun leži na odročnem, redko poseljenem območju z malo cestami. Gosto rastlinje zapira poti, odprte predele ogrožajo nenadne poplave, temperature pa se lahko od poletnih 38 stopinj Celzija pozimi spustijo do približno minus 46.
Iskalci so se spopadali z ozeblinami, kačjimi ugrizi in nesrečami na zahtevnem terenu. Kean omenja moškega, ki je pobočja prečesaval kar 40 let, vendar je umrl, ne da bi našel grob.
Satelitski posnetki na spletu za prostovoljce
Leta 2010 so raziskovalci zato ubrali drugačno pot. Na spletu so objavili satelitske posnetke območja in prostovoljce povabili, naj poiščejo nenavadne izbokline, vdolbine ter druge morebitne sledi človeških posegov.
Približno 10.000 ljudi je pregledovanju skoraj 6000 kvadratnih kilometrov namenilo skupno okoli 30.000 ur. Označili so več kot sto obetavnih lokacij. Raziskovanje je prineslo odkritje 55 arheoloških najdišč, med njimi bronastodobnih gomil, megalitov in starodavnega mesta. Džingiskanovega groba pa ni bilo med njimi.
Skrivnosti vladar še ni predal
Eden od arheologov je težavo opisal kot iskanje šivanke v kopici sena – le da nihče ne ve, kako je šivanka sploh videti. Skoraj osem stoletij po osvajalčevi smrti tako ostaja odprto celo vprašanje, kakšne sledi bi njegovo zadnje počivališče lahko pustilo.
»Recimo temu zadnja zmaga Džingiskana,« sklene Kean. Vladar, ki je za življenja osvajal tuja ozemlja, svoje zadnje skrivnosti še vedno ni predal nikomur, piše Live Science po odlomku iz knjige Sama Keana The Museum of Lost Things
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
