Teotim Logar

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Zakaj naj bi ženska znala kuhati – in zakaj naj bi v tem celo uživala? Slavenka Drakulić je znala iz tako vsakdanjega vprašanja odpreti veliko širšo zgodbo o ženskah, družini in patriarhalnih pričakovanjih. Prav temu se posveča tudi njena zadnja in po besedah sodelavcev najbolj osebna knjiga Zakaj se nisem naučila kuhati, ki je izšla po njeni smrti junija letos.

Kuharica za literarne gurmane

Sylvia Plath, Lev Tolstoj, Jack Kerouac za mizo: Kuhinja slavnih pisateljev

Dogodek v spomin veliki pisateljici

Knjigo Zašto nisam naučila kuhati so te dni predstavili na Festivalu svetovne književnosti v Zagrebu. Predstavitev je bila sprva zamišljena povsem drugače: o knjigi naj bi spregovorila avtorica sama. Slavenka Drakulić je 20. junija letos umrla, zato se je dogodek spremenil tudi v spomin na eno najbolj prepoznavnih hrvaških pisateljic, esejistk in novinark.

V knjigi se Drakulić vrača k svetu, ki ga je v svojem pisanju raziskovala desetletja: k navidezno nepomembnim podrobnostim vsakdanjega življenja, v katerih se skrivajo precej večje družbene zgodbe. Tokrat so to kuhanje, skupna kosila, družinski odnosi, zakonska pričakovanja in celo predmeti, ki so nekoč viseli nad kuhinjskimi štedilniki, piše tportal. 

Profimedia

Razgalja patriarhalno ideologijo

O knjigi, v kateri skozi vrsto intimnih, duhovitih in ganljivih zgodb razgalja patriarhalno ideologijo, skrito v vsakdanjih predmetih, družinskih ritualih in zakonskih pričakovanjih, so govorile njene prijateljice in sodelavke Jasmina Kuzmanović, Alemka Lisinski in Marija Ott Franolić.

Programski direktor Festivala svetovne književnosti in urednik založbe Fraktura Seid Serdarević, pri kateri je knjiga izšla, je spomnil, da je bilo sprva načrtovano, da bo knjigo na festivalu predstavila avtorica sama. »Slavenka je žal junija letos nenadoma umrla, zato jo vsi neizmerno pogrešamo,« je dejal.

Želela je napisati tri podobne knjige 

Poudaril je, da je Slavenka tako kot vsak pisatelj črpala iz lastnih izkušenj, vendar je zelo pozorno poslušala tudi druge. Spomnil je na pogosto trditev, da so pisatelji tatovi in lažnivci ter da je to pravzaprav njihovo delovno orodje – poslušajo druge, jim »ukradejo« zgodbo in jo nato predelajo.

»Ko beremo 'Zakaj se nisem naučila kuhati', opazimo nekaj zanimivega. Obstajala je zamisel, da bi pripravili tri takšne knjige. Upam, da nam bo uspelo sestaviti drugo, za tretjo pa nisem povsem prepričan, ali imamo dovolj gradiva,« je razkril Serdarević.

Neverjeten vir navdiha

Pojasnil je, da knjiga izhaja iz tradicionalnih vezenih stenskih prtičkov, ki so nekoč viseli v podeželskih hišah ter domovih in kuhinjah žensk v predmestjih, navadno nad štedilnikom. Eden najbolj znanih napisov na njih se je glasil: »Kuharica, manj govori, da se ti jed ne prismodi.«

»Tu imate celo vrsto teh stenskih prtičkov in sijajni so,« je dejal ter dodal, da so bili za Slavenko neverjeten vir navdiha.

»Knjiga vsebuje celo vrsto zgodb, ki izhajajo iz zelo osebnega, in v tem smislu bi rekel, da je to Slavenkina najbolj osebna knjiga,« je povedal Serdarević.

Urednica in kulturna delavka Marija Ott Franolić, ki je Slavenki Drakulić pomagala urejati njen arhiv, se je strinjala, da gre za avtoričino najbolj osebno delo. Povedala je, da je Slavenka tako kot v drugih svojih knjigah izhajala iz na videz banalnih in nepomembnih stvari, kot so kuhanje, družinski odnosi in skupna kosila, da bi iz njih izpeljala širše družbene ugotovitve.

Prav v tem se je po njenih besedah pokazala kot izvrstna diagnostičarka družbe. Skozi vsakdanje izkušnje je govorila o pritiskih, ki so jim ženske izpostavljene še danes – med drugim pričakovanju, da morajo znati kuhati in v kuhanju tudi uživati.

Dodala je, da je Slavenko še posebej jezilo, kadar je kdo govoril, kako preprosto je nekaj skuhati.

Vstop v memoaristiko

Novinarka Jasmina Kuzmanović je povedala, da jo je neka prijateljica, ki je poznala Slavenko, vprašala, kako to, da se ni naučila kuhati. Kuzmanović je pojasnila, da je Slavenka pravzaprav znala kuhati. »Fantastično je pripravljala kakšnih trideset jedi, vendar ni hotela preseči teh tridesetih – ne kot jedka ne kot kuharica.«

Filmska kritičarka in kulturna analitičarka Alemka Lisinski pa je dejala: »Ko sem knjigo brala še pred izidom, sem prvič dobila občutek, da je vstopila v vode memoaristike in da se tega ne boji. Tu je Slavenka z nami – s svojo zgodbo in svojo preteklostjo. Vse skupaj je izjemno osebno, vendar niti za trenutek ni zasebno, saj je imela neverjeten dar za ločevanje teh ravni.«

Od vsakdana do velikih družbenih vprašanj

Slavenka Drakulić se je rodila 4. julija 1949 na Reki. Na Univerzi v Zagrebu je diplomirala iz književnosti in sociologije. Objavljala je članke, kolumne in politične komentarje v domačih in tujih časopisih ter revijah. Knjige je pisala v hrvaščini in angleščini, nekatere pa so bile prevedene v približno 30 jezikov.

V svojih publicističnih delih se je ukvarjala predvsem z vsakdanjim življenjem v socializmu, vojnami v nekdanji Jugoslaviji in Evropo. Njena prva publicistična knjiga Smrtni grehi feminizma (Smrtni grijesi feminizma) iz leta 1984 velja za enega prvih pomembnejših prispevkov k feminizmu v vzhodni Evropi.

Med zgodovino in domišljijo

Pompeji niso samo mesto okamnelih žrtev: Tom Hiddleston odkriva nove zgodbe

V leposlovju se je pogosto posvečala ženskemu telesu, bolezni, travmi in staranju, pisala pa je tudi o življenjih ustvarjalnih žensk, ki so živele ob slavnih umetnikih. Med njenimi romani so Hologrami strahu, Marmorna koža, Kot, da me ni, Frida ali o bolečini ter Dora in Minotaver.

Slavenka Drakulić je umrla 20. junija 2026 v Sovinjaku. Stara je bila 76 let.

O zablodah

Antropologinja Vesna V. Godina: Nekoč je bil človek vrednota vsaj na papirju