Liza Hribar - kiparka, ki je nekoč krasila ljubljanske domove
Liza Hribar je pred drugo svetovno vojno veljala za obetavno kiparko, nato pa so ji vojna, povojni politični pretresi in skrb za družino povsem spremenili življenje.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Njena dela so kljub temu našla pot v številne slovenske domove. Mestni muzej Ljubljana zdaj z razstavo obuja zgodbo umetnice, ki je bila desetletja skoraj pozabljena.
Danes, v sredo 14. oktobra, se ob 18. uri se v Mestnem muzeju Ljubljana odpira razstava Liza Hribar (1913–1996), kiparka, ki bo na ogled do 14. marca 2027. Predstavlja življenjsko in ustvarjalno pot umetnice, katere opus sega od portretnega kiparstva do sakralnih del, svetilk, svečnikov in drobnih okrasnih predmetov.
Slavni "amorčki"
Njeno ime danes morda ni splošno znano, toda marsikateri Ljubljančan je nekoč doma imel katerega od njenih izdelkov. Posebej priljubljeni so bili angelčki, imenovani »amorčki«, zvezdna znamenja in jaslice. Le malokdo pa je vedel, da za temi predmeti stoji akademsko izobražena kiparka, katere umetniško pot je usodno prekinila druga svetovna vojna.
Šolala se je na Dunaju
»Liza se je šolala se je na Dunaju in se uveljavila kot kiparka, vendar svojega ustvarjanja ni omejevala zgolj na klasično kiparstvo. Posebej zanimivo je njeno sodelovanje s kroparskimi obrtniki, s katerimi je ustvarjala predmete, namenjene vsakdanji uporabi,« je povedala Barbara Savenc, avtorica razstave in kustosinja za novejšo likovno umetnost 20. in 21. stoletja v Mestnem muzeju Ljubljana ter dodala: »Njeno življenje in opus je v nekem smislu razpolovila druga svetovna vojna in dogodki po njej.«
Mati in hči, dve umetnici, dve pozabljeni zgodbi
Razstava je tudi nadaljevanje zgodbe, ki jo je Mestni muzej Ljubljana začel pripovedovati leta 2018, ko je predstavil umetnico Elzo Kastl Obereigner, eno prvih šolanih kipark na Slovenskem. Tokrat je v središču njena hči.
»Razstava je pendant razstavi, ki je bila na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana leta 2018. Tedaj je muzej predstavil Elzo Kastl Obereigner. Zdaj je na vrsti predstavitev njene hčerke, Lize Hribar, pred vojno znane kot Lieselotte Obereigner,« pojasnjuje kustosinja Savenc.
Ugledna meščanska družina
Liza se je rodila leta 1913 v ugledni ljubljanski meščanski družini. V krstnem listu je bilo njeno ime zapisano kot Elisabeth Charlotte von Obereigner, doma pa so jo klicali Lieselotte. Po poroki leta 1939 je prevzela priimek Hribar in se odtlej podpisovala kot Liza Hribar.
Prav sprememba imena je eden od razlogov, da so raziskovalci njeno zgodnejše ustvarjanje včasih spregledali. Dela mlade Lieselotte Obereigner in poznejše Lize Hribar niso bila vedno prepoznana kot opus iste umetnice.
Odraščala je v kulturno živahnem ljubljanskem okolju, v katerem so se srečevali umetniki, intelektualci in pripadniki različnih družbenih krogov. Kot poudarja Savenc, je bila družina vpeta v življenje mesta, umetnica pa je tudi pozneje ohranjala zanimanje za ljudi, pogovor in različne poglede na svet.
Svinčnik in papir sta bila njeni prvi igrači
Likovna nadarjenost se je pri mali Lizi v resnici pokazala zelo zgodaj. Svinčniki in papir so bili njene prve igrače, že kot trinajstletnica pa je ustvarjala akvarele, ki pričajo o njenem občutku za risbo in kompozicijo. Razstavljena je tudi njena prva skicirka ali kot piše na njej škicirka.
Po opravljenem trgovskem tečaju se je šolala na ljubljanski umetniški šoli Probuda, leta 1931 pa se je, podobno kot pred njo njena mati, odločila za študij na Dunajski ženski akademiji.
Na Dunaju je izpopolnjevala kiparsko znanje, zanimale pa so jo tudi različne tehnike in materiali. Njeno ustvarjanje ni bilo omejeno na klasično kiparstvo. Preizkušala se je v glini, mavcu, lesu in steklu, pozneje pa tudi v oblikovanju uporabnih predmetov.
Savenc posebej opozarja na njeno raziskovalno žilico. Med razstavljenimi predmeti je tudi steklena posoda, pri kateri je umetnica izkoristila zračne mehurčke, ki pri izdelavi stekla običajno veljajo za napako. Namesto da bi jih skušala odpraviti, jih je vključila v likovno zasnovo in ustvarila zanimivo igro svetlobe.
Takšni predmeti razkrivajo umetnico, ki je znala v materialu prepoznati izrazne možnosti in se ni bala eksperimentiranja.
Otroški portreti, ki so napovedovali veliko kariero
Pomemben del njenega zgodnjega opusa predstavljajo otroški portreti. Avtorica razstave poudarja, da so bili otroci eden njenih najljubših motivov, kar se je pozneje prepletlo tudi z njenim materinstvom.
Ko se je vrnila z Dunaja, si je v Ljubljani uredila atelje in začela ustvarjati tudi portrete po naročilu. Leta 1938 se je predstavila širši javnosti. Slovenske umetnice so jo vključile v razstavo Male ženske antante, oktobra istega leta pa je kot kiparka in članica žirije sodelovala na razstavi Otrok v sliki in plastiki v Jakopičevem paviljonu.
Na njej je predstavila tudi kiparski portret dečka (danes znani fizik in politik Edo Pirkmajer), ki je pritegnil pozornost tedanjih časopisnih poročevalcev.
»Za razstavo smo si ga uspeli izposoditi, kar je zelo dragoceno, saj gre za pomembno delo iz njenega zgodnjega opusa,« je med predstavitvijo pojasnila Savenc. Ker se katalog omenjene razstave ni ohranil oziroma ni bil izdan, so časopisne omembe in ohranjena dela toliko pomembnejši pri raziskovanju njene umetniške poti.
Vojna je njeno življenje razdelila na dvoje
Avgusta 1939 se je Liza poročila z Zoranom Hribarjem, sinom industrialca in politika Dragotina Hribarja in Evgenije, rojene Šumi.Ustvarila sta si družino, nato pa so v njuno življenje posegli vojna in povojni politični dogodki, med njimi Nagodetov proces leta 1947. Liza je bila na procesu pogojno obsojena, mož pa je šest let preživel v zaporu. Tako je morala Liza sama s svojimi deli vzdrževati sebe in otroke.
Če je bila pred vojno mlada umetnica na poti k samostojni kiparski karieri, se je po njej znašla v povsem drugačnih življenjskih okoliščinah. »Pred vojno se je uveljavila kot kiparka, po vojni se je morala zadovoljiti z oblikovanjem male, celo drobne plastike za sicer slovečo trgovsko mrežo Dom v Ljubljani,« pojasnjuje Savenc.
Ta prelom je na razstavi viden tudi skozi umetniška dela. Zgodnjim otroškim portretom sledijo maske in pretresljiva podoba interniranke, ki odražajo povsem drugačno izkušnjo človeka in sveta.
Savenc opozarja, da se pri teh delih spremeni tudi izraznost. Namesto mladostne živahnosti in neposrednosti portretov stopijo v ospredje bolečina, trpljenje in sledovi časa, ki je za vedno zaznamoval umetnico in njeno družino.
Razstava tako ne pripoveduje le zgodbe o kiparstvu, temveč tudi o tem, kako lahko zgodovinski dogodki posežejo v življenje posameznika in mu odvzamejo možnosti, ki so se še nedavno zdele samoumevne.
Od kiparskega ateljeja do svetilk, svečnikov in angelcev
Po vojni je morala Liza Hribar poiskati način, kako preživljati družino. Samostojno umetniško ustvarjanje je stopilo v ozadje, njena iznajdljivost in oblikovalsko znanje pa sta dobila novo vlogo.
Sodelovala je pri začetkih prodajnega zavoda za umetniške obrtne izdelke, iz katerega se je pozneje razvila znana trgovska mreža Dom. Kustosinja poudarja, da arhivsko gradivo razkriva njeno pomembno, dolgo premalo priznano vlogo pri nastajanju te dejavnosti.
Dom je bil zlasti v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih pomemben prostor srečevanja umetnosti, obrti in oblikovanja. V njegovih ljubljanskih poslovalnicah so kupci lahko našli kakovostno oblikovane predmete za dom.
Med njimi so bili tudi izdelki Lize Hribar: stenske in namizne svetilke, svečniki, dekorativne priponke, zvezdna znamenja in priljubljeni angelci.
Njena dela so tako postala del vsakdanjega življenja številnih Ljubljančanov. Nekateri so jih kupovali zaradi njihove lepote, drugi kot darila, le redki pa so poznali zgodbo umetnice, ki jih je ustvarila.
Zanimivo je tudi njeno sodelovanje s kroparskimi obrtniki, s katerimi je razvijala različne okrasne in uporabne predmete. Svoje kiparsko znanje je znala prilagoditi manjšim formatom in materialom, ki so omogočali širšo uporabo.
»Njena dela so bila prisotna v domovih, vendar se ljudje pogosto sploh niso zavedali, kdo jih je ustvaril,« je bistvo tega dela njene ustvarjalne poti med pogovorom povzela Savenc.
Jaslice, ki so ji prinesle novo prepoznavnost
V zadnjih desetletjih življenja se je Liza Hribar posvečala tudi cerkvenim naročilom. Ustvarjala je dela z religiozno motiviko, posebno mesto pa so zavzemale jaslice, ki so postale zelo priljubljene. Prav posebne so njene obojestranske jaslice - na eni strani je božični moto in rojstvo Jezusa, na drugi strani pa januarski trije kralji.
Zgodba o vztrajnosti in prilagajanju
Čeprav je morala zaradi življenjskih okoliščin opustiti umetniško pot, kakršno si je verjetno predstavljala v mladosti, ustvarjalnosti ni nikoli povsem opustila.
Prav v tem vidi Savenc eno od pomembnih sporočil razstave: umetničina zgodba ni samo zgodba o izgubljenih priložnostih, temveč tudi o vztrajnosti in sposobnosti prilagajanja.
Pomemben del razstavljenih predmetov so omogočili zasebni zbiratelji in lastniki, ki so ohranili njena dela. Nekatere predmete so raziskovalci ponovno odkrili tudi na bolšjih sejmih. Brez takšnih sodelovanj bi bilo njeno ustvarjalno zapuščino precej težje sestaviti v celoto.
Zakaj je pomembno obujati tudi manj znane umetniške zgodbe?
Ob razstavi se odpira tudi širše vprašanje, zakaj so nekatere umetnice in umetniki ostali zunaj osrednjih pripovedi slovenske umetnostne zgodovine.
Pri Lizi Hribar po besedah Savenc ne gre zgolj za vprašanje spregledane ženske ustvarjalke, temveč predvsem za zgodovinski prelom, ki je korenito spremenil njeno življenje in ustvarjalne možnosti. In seveda si tudi kot Mestni muzej Ljubljane želijo predstavljati življenje in delo njenih prebivalcev.
Avtorici razstave in raziskovalki se zdi pomembno, da muzeji ne predstavljajo samo največjih imen, ampak tudi ljudi, katerih dela so bila tesno povezana z vsakdanjim življenjem. Takšni predmeti nam namreč ne govorijo le o umetnosti, temveč tudi o tem, kako so ljudje živeli, opremljali svoje domove, praznovali in oblikovali svoj odnos do lepote.
»Pomembno je oživiti zgodbo posameznika oziroma posameznice, ki je le eden izmed nas. Njena življenjska zgodba nas lahko opominja, kako se lahko življenje sredi družbenih sprememb, na katere ne moremo vplivati, povsem preobrne. A če se ne uklonimo, lahko po svojih močeh še naprej prispevamo – tudi za skupnost,« poudarja Savenc.
Razstava je tudi zahvala umetničini hčerki Angeliki Hribar, ki je s skrbno ohranjenim družinskim gradivom pomembno prispevala k raziskovanju materinega življenja in dela.
Razstava Liza Hribar (1913–1996), kiparka bo v Mestnem muzeju Ljubljana na ogled od 14. oktobra 2026 do 14. marca 2027.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
