Velikonočno pokanje s karbidom: tradicija za ene, nočna mora za druge
Bralec in potožil, da sosedje v neposredni bližini njegovega domovanja pokajo s karbidom, kar vznemirja druge prebivalce in predvsem njegove otroke.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
»Pozdravljeni, smo mlada družina z dvema majhnima otrokoma, manj kot sto metrov od hiše pa nam pokajo z dvesto litrov velikimi sodi na karbid med velikonočnimi prazniki po več kot deset ur na dan in več kot 20-krat na uro. S sosedi se ne moremo dogovoriti, policija kljub obiskom in prijavam ne reagira in kaznuje glavnih akterjev pokanja, ne glede na kršenje zakona o javnem redu in miru. Imamo to smolo, da živimo na rajonu ene policijske postaje, pokanje pa se dogaja na drugi strani ceste, ki pa že spada pod drugo policijsko postajo. In tam dobro poznajo vse akterje, nekateri policisti so z njimi celo v sorodu. Tako so mi lani policisti celo grozili, da me bodo ovadili zaradi lažne prijave, čeprav se je dogodek res zgodil. Razen na medije se ne moremo več obrniti nikamor. Tudi mi si za praznike zaslužimo nekaj miru, tega pa nam kratijo s pokanjem dobesedno pred vhodnimi vrati,« je potožil bralec.
Kazni niso majhne
Z velikonočnimi prazniki sovpada tudi vsakoletno pokanje z možnarji na karbid. Zakon o varstvu javnega reda in miru sicer dovoljuje uporabo karbida in drugih plinskih zmesi za pokanje med določenimi prazniki, kjer je takšno pokanje že tradicija. A ga omenja v 12. členu kot uporabo nevarnih predmetov, kjer za osebo, ki uporablja karbid ali druge plinske zmesi za pokanje in s tem povzroči vznemirjenje ali občutek ogroženosti, predvideva kazen od 250 do 500 evrov. A dodaja, da je pokanje z navedenimi sredstvi dovoljeno v času velikonočnih praznikov (velikonočni petek, sobota, nedelja in ponedeljek med 6.00 in 22.00) ali praznika dela (30. april, 1. in 2. maj med 6.00 in 22.00).
Je pa uporaba karbida prepovedana v strnjenih stanovanjskih naseljih, v bližini bolnišnic in na površinah, na katerih potekajo javni shodi in javne prireditve, za to pa predvideva kazen od 500 do 1000 evrov. V hujših primerih, ko pride do poškodb ali večje škode, pa lahko sledijo tudi kazenske sankcije.
Vendar pa mora biti pri pokanju s karbidi in možnarji poskrbljeno za varnostne ukrepe.
»V preteklem letu smo bili priča pravice do miru. Otrok ni smel vaditi klavirja, pa je to manjše vznemirjenje in hrup kot s karbidom v 200-litrski posodi acetilena. Z občinskimi odloki je prepovedana košnja trave in vznemirjenje ob nedeljah, kar je neznatno v primerjavi pokanjem na karbid. Tega enostavno ne razumem,« se je še pridušal bralec.
Kdor se predpisov ne drži in kdor krši zakon o eksplozivih, mu grozi kazen od 400 do 1200 evrov. V hujših primerih, ko pride do poškodb ali večje škode, pa lahko sledijo tudi kazenske sankcije.
Velikonočna tradicija, ki zahteva veliko previdnosti
Stari ljudski verski običaj, ki se prenaša iz roda v rod, ponazarja Kristusovo vstajenje, je pa to ena bolj glasnih velikonočnih navad, ki jo marsikje v Sloveniji še vedno ohranjamo.
Običaj pokanja s karbidom je povezan predvsem z veliko nočjo. V preteklosti naj bi pokanje odganjalo zle duhove in simbolično oznanjalo praznik. Fantje na vasi so tekmovali, kdo bo povzročil glasnejši pok, kar je pogosto spremljalo druženje in praznično vzdušje.
Pri pokanju s karbidom se uporablja kalcijev karbid, snov, ki ob stiku z vodo sprošča plin acetilen. Ta plin je zelo vnetljiv in ob vžigu povzroči močan pok, uporaben je tudi pri varjenju, včasih so si z njim in karbidovkami svetili rudarji ali pa so bile del razsvetljave v hišah.
Kako nevarno je?
Postopek je na videz preprost: v kovinsko posodo ali posebej prirejen shranjevalnik se položi karbid, doda voda, ki povzroči oddajanje acetilena, potrebno je nato počakati da se nabere dovolj plina, nato pa se ga s plamenom vžge.
Potrebujemo še trdno kovinsko posodo (na primer staro mlečno kanto ali sod) s pokrovom ter vir ognja. »V našem primeru problem nastane, ko začnejo pokati v ogromnih posodah, kjer se nabere veliko plina. To potem ni več pok, ampak prava eksplozija. Pa naj pokajo, samo naj se odmaknejo stran od hiš, naj gredo nekam, kjer ne bodo nikogar neposredno ogrožali. Ob vsem tem je po navadi prisoten še alkohol, kar naredi vse skupaj še bolj nevarno,« je še dodal bralec.
Pokanje s karbidom namreč ni nedolžno početje. Najpogostejše nevarnosti so opekline, poškodbe sluha, raztrganine, če posoda poči ali tudi poškodbe oči. Nevarnost se seveda še poveča, če sodelujejo neizkušeni posamezniki ali otroci brez nadzora. Vsako leto pride do poškodb, kar ni presenetljivo, saj v določenih delih Slovenije poka kot za stavo.
Kje je dovoljeno pokati?
Pokanje s karbidom ni izrecno urejeno kot poseben običaj, zato zanj veljajo splošni predpisi o javnem redu in miru ter varstvu pred požarom. To pomeni, da je prepovedano povzročanje hrupa v naseljih v času nočnega miru, prepovedano je ogrožanje ljudi in premoženja, pokanje v naravi je lahko omejeno zaradi požarne ogroženosti.
Najbolj varno in sprejemljivo je pokanje na odmaknjenih območjih, daleč od hiš, ljudi in živali, ter ob predhodnem soglasju lastnika zemljišča. A pogosto se tega žal osebe, ki jim pokanje s karbidom predstavlja posebno veselje, ne držijo.
Zato poznavalci priporočajo uporabo zaščitnih očal in zaščito za sluh, da ne stojijo neposredno ob posodi, predvsem naj ne pretiravajo s količino karbida, posoda naj bo trdna in brez poškodb, otroci pa naj ne sodelujejo brez nadzora odraslih. Pri roki velja imeti še vodo ali gasilni aparat v primeru požara.
Pokanje s karbidom je lahko zanimiv del kulturne dediščine, vendar le, če poteka odgovorno. V nasprotnem primeru se lahko hitro spremeni iz tradicije v nevarno tveganje. In tudi zelo nadležno za prebivalce naselij, otroke in seveda tudi živali.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
