Dr. Romana Kress: Možnost psihoterapije bi morali imeti vsi, ki delajo z ljudmi
Psihoterapijo si zasluži vsak, ki dela z ljudmi. Zakaj je to v tujini samoumevno, pri nas pa še vedno tabu?
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Dr. Romana Kress, certificirana transpersonalna psihoterapevtka in supervizorka, je med drugim štiri leta vodila Slovensko krovno zvezo za psihoterapijo (SKZP). V tem času se je srečevala z izzivom, kako poklic psihoterapevta približati ljudem in ga tudi zakonsko urediti. Poudarja, da je nujno, da se delo psihoterapevta pravilno umesti v javni sistem in je enakovredno delu drugih strokovnjakov na področju duševnega zdravja. Psihoterapevti svojega dela ne želijo več opravljati predvsem samoplačniško, temveč se želijo zaposlovati v javnih ustanovah, kot so zdravstveni domovi, šole in vrtci, centri za socialno delo, domovi za starejše občane, zapori ... Slovenske izkušnje primerja s tistimi, ki jih je pridobila v Angliji. Tam je končala izobraževanje in delala v neprofitnih organizacijah ter se po diplomi zaposlila v javnem zdravstvenem centru. Psihoterapija jo je tako pritegnila, da se je odločila še za doktorski študij na dunajski Univerzi Sigmund Freud.
Ta čas je v javni obravnavi zakon o psihoterapiji, ki je naletel na številne kritike kliničnih psihologov in psihiatrov, češ da gre pri psihoterapiji za psihološko pomoč izven zdravstva in da ljudi s hudimi duševnimi težavami pač ne morejo obravnavati ljudje brez zdravstvene izobrazbe. Pri nekaterih psihoterapevtskih pristopih gre celo za psevdoznanost, pravijo. Naša sogovornica sicer razlaga, da izkušnje iz tujine kažejo, da so tam, kjer psihiater, klinični psiholog in psihoterapevt sodelujejo, čakalne vrste veliko krajše in pomoč bolnikom najučinkovitejša. Stigma in sram zaradi duševnih bolezni se zmanjšata, ljudje v stiski pa poiščejo pomoč pravočasno, preden nastopi resna bolezen.
V Angliji je bodočim psihoterapevtom omogočena praksa
Romanina pot do poklica psihoterapevtke je bila sicer dolgotrajna. Za študij psihologije v Ljubljani se je odločila v iskanju odgovorov na številna bivanjska vprašanja. Po njem je sklenila izboljšati angleščino v Londonu, a iz načrtovanih treh mesecev se je življenje v Angliji podaljšalo na skoraj 20 let. Dve leti je študirala računalništvo, saj so se v tej panogi odpirala številna delovna mesta, a se je ponovno oglasila njena iščoča narava, hkrati pa je naletela na Center za transpersonalno psihologijo. Takoj je vedela, da se bo udeležila prve od njihovih delavnic.To je bilo leta 1993, čez enajst let je študij končala s strokovno diplomo in pridobila članstvo v UKCP, angleški organizaciji za psihoterapijo.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 18, 6. maj 2025.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0.99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 €!
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.