Move TV

© 2026 Media partner agencija d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Čas branja 8 min.

David iskreno: Vse življenje živim z redko boleznijo, dolgo sem jo skrival


Petra Znoj
18. 11. 2026, 05.30
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

Ustvarjalec vsebin David Dobriković je prvič javno spregovoril o redki bolezni oči, posmehovanju v otroštvu in strahu pred izgubo vida.

IMG_2551.jpeg
Osebni arhiv
David Dobriković je prvič javno spregovoril o redki dedni bolezni oči, s katero živi že od rojstva.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Google logo
Svet24 logo

Nastavi

David Dobrikovića številni poznajo po njegovih vsebinah na družbenih omrežjih, le redki pa so do nedavnega vedeli, s kakšno preizkušnjo živi že vse življenje. Ustvarjalec vsebin ima redko dedno bolezen očesne mrežnice, zaradi katere se vsak dan sooča s težavami, ki jih večina ljudi sploh ne opazi.

V otroštvu je bil zaradi slabšega vida tarča posmehovanja, pozneje pa je svojo bolezen dolga leta skrival, saj se je bal, da ga bodo ljudje zaradi nje obravnavali drugače. Zdaj se je odločil, da o njej prvič javno spregovori. Tudi zato, ker želi drugim, ki se soočajo s podobnimi težavami, pokazati, da se svoje drugačnosti ni treba sramovati.

Z redko dedno boleznijo očesne mrežnice živite že od rojstva. Kdaj ste prvič začutili, da je vaš vid drugačen od vida drugih otrok?

Sam sem se tega začel bolj zavedati na začetku osnovne šole, še posebej pri športnih aktivnostih. Medtem ko so drugi otroci brez težav spremljali žogo, ocenjevali razdalje in se gibali po prostoru, sem imel sam pri tem precej več težav. Mama pa je prve znake opazila že veliko prej. Spominja se, da sem kot malček na tleh pogosto z rokami iskal igrače, ki so bile neposredno pred menoj, saj jih z očmi preprosto nisem našel.

Imam redko dedno retinalno distrofijo z atrofičnimi spremembami mrežnice. Pri tej bolezni so prizadete celice mrežnice, ki so odgovorne za zaznavanje svetlobe in ustvarjanje vidne slike. Ne gre torej zgolj za slabšo ostrino vida, temveč za precej kompleksnejšo okvaro. Na srečo je moje stanje trenutno stabilno. Zadnji pregledi niso pokazali bistvenega poslabšanja, vendar gre za bolezen, ki lahko napreduje, zato je prihodnost nekoliko negotova.

V otroštvu ste bili zaradi slabšega vida deležni tudi posmehovanja. Kako težko je bilo odraščati s takšno boleznijo?

Odraščanje z okvaro vida je bilo precej zahtevnejše, kot si marsikdo predstavlja. Težave z vidom ne vplivajo samo na to, kako dobro nekaj vidiš, temveč tudi na gibanje, orientacijo, ocenjevanje razdalj in odzivanje na dogajanje okoli sebe.

Zaradi tega sem se pogosto znašel v nerodnih situacijah, ki so bile drugim otrokom smešne, meni pa velikokrat neprijetne in boleče. V šoli je bilo precej zbadanja, posmehovanja in žaljivih vzdevkov, kot so »slepec«, »čorav«, »čoro« in podobno. Najtežje je bilo, da sem se moral poleg vsakodnevnih težav z vidom soočati še z občutkom, da sem zaradi nečesa, na kar nimam vpliva, manj vreden od drugih.

Posebej so mi ostale v spominu situacije pri športnih aktivnostih, ko česa nisem pravočasno opazil ali sem se napačno odzval. Drugi so to razumeli kot mojo nesposobnost ali nerodnost, niso pa poznali dejanskega razloga. Sčasoma sem se naučil marsikatero situacijo obrniti na šalo, predvsem pa sem razvil načine, kako svoje težave čim bolj prikriti. Danes se zavedam, da sem se že kot otrok veliko preveč ukvarjal s tem, kako me vidijo drugi, namesto da bi lahko brezskrbno užival v otroštvu.

Svojo bolezen ste nato še dolga leta skrivali, tudi ko ste postali prepoznavni na družbenih omrežjih. Česa vas je bilo najbolj strah?

Predvsem nisem želel, da bi me ljudje zaradi bolezni obravnavali drugače. Nisem želel usmiljenja, posebne obravnave ali celo zavrnitev samo zato, ker imam okvaro vida. Dolga leta sem na svojo bolezen gledal kot na šibkost. Bal sem se, da bi me ljudje, če bi izvedeli zanjo, začeli dojemati kot manj sposobnega, manj samostojnega ali celo manj vrednega. Zato sem jo raje zadrževal zase.

Preberite še

Tudi ko sem začel ustvarjati vsebine na družbenih omrežjih, nisem želel, da bi me ljudje poznali predvsem po bolezni. Želel sem, da me spoznajo po mojem delu in osebnosti.

Danes na vse skupaj gledam drugače. Potreboval sem veliko let, da sem sprejel, da je bolezen del mene, vendar me ne definira kot človeka. Pravzaprav verjamem, da me je življenje z njo v marsičem mentalno okrepilo. Naučilo me je vztrajnosti, prilagajanja in samostojnosti. Nekaj, kar sem nekoč dojemal kot svojo največjo šibkost, danes vidim tudi kot del svoje moči.

IMG_0797.jpeg
Osebni arhiv
"Dolga leta sem na svojo bolezen gledal kot na šibkost," priznava David, ki se je bal, da ga bodo ljudje zaradi okvare vida imeli za manj sposobnega.

Ljudje, ki spremljajo vaše posnetke, verjetno sploh ne opazijo, da imate resnejšo okvaro vida. Kako pa je videti vaš vsakdan?

Res je. Tudi v vsakdanjem življenju večina ljudi tega ne opazi. Ko sem o bolezni povedal sodelavcem, jih je bilo kar nekaj iskreno presenečenih. Toda to, da nekdo navzven ne opazi moje okvare, še zdaleč ne pomeni, da težav ni.

Poleg zmanjšane ostrine vida imam težave z vidnim poljem, prepoznavanjem obrazov, razlikovanjem barv, zaznavanjem kontrastov in ocenjevanjem razdalj oziroma globine. Posebej zahtevne so situacije ob neugodnih svetlobnih pogojih. Močna svetloba me lahko zelo moti, po drugi strani pa imam precejšnje težave tudi v temnih prostorih in ponoči.

Včasih človeka ne prepoznam, dokler ne pride dovolj blizu, kar lahko kdo napačno razume kot ignoriranje ali nevljudnost. Težave se pojavijo tudi pri hoji po neznanem prostoru, na stopnicah in v okoljih, kjer je veliko ljudi.

Ljudje z zdravim vidom pogosto sploh ne pomislijo, koliko informacij v vsakem trenutku dobijo samo z očmi. Pri meni pa lahko že povsem običajna situacija zahteva precej več koncentracije in previdnosti. Kljub temu se trudim živeti čim bolj aktivno in samostojno. Ukvarjam se s športom, potujem, delam in ustvarjam vsebine. Ne želim, da bi mi bolezen določala, kaj lahko v življenju počnem, čeprav se moram zavedati določenih omejitev.

unnamed (2).jpg
Osebni arhiv
Zaradi bolezni ima David težave tudi z ocenjevanjem razdalj in globine, zato lahko že hoja po stopnicah zahteva več pozornosti in previdnosti.

Vaša bolezen lahko v najhujšem primeru povzroči tudi zelo hudo izgubo vida. Kako živite z mislijo, da bi se vam vid lahko še poslabšal?

To je zagotovo eden izmed najtežjih vidikov moje bolezni. Dejstvo, da obstaja možnost, da bi nekoč izgubil še več vida, seveda ni prijetno. Še posebej zato, ker nihče ne more z gotovostjo napovedati, kako se bo bolezen razvijala prav pri meni.

Po drugi strani pa me navdaja z optimizmom dejstvo, da je moje stanje že vrsto let relativno stabilno. Zato se ne želim vsak dan obremenjevati z najhujšim možnim scenarijem. Zavedam se tveganja, vendar želim živeti v sedanjosti in čim bolje izkoristiti vid, ki ga imam.

Trenutno za mojo obliko bolezni nimam na voljo potrjenega zdravljenja, ki bi lahko odpravilo okvaro oziroma zanesljivo ustavilo njeno napredovanje. Medicina sicer napreduje in na področju dednih bolezni mrežnice potekajo raziskave, tudi na področju genskih terapij. Za nekatere zelo specifične genetske oblike bolezni določene terapije že obstajajo, vendar niso primerne za vse bolnike. Upam, da bo razvoj medicine v prihodnosti prinesel nove možnosti zdravljenja tudi za ljudi z mojo obliko bolezni. Do takrat pa se osredotočam na redne preglede in čim bolj kakovostno življenje.

Pred kratkim ste se odločili, da o svoji bolezni prvič javno spregovorite. Zakaj prav zdaj?

Mislim, da ni šlo za en sam dogodek, temveč za proces, ki je trajal več let. Prišel sem do točke, ko sem svojo bolezen dokončno sprejel kot del sebe in se nehal toliko obremenjevati s tem, kaj si bodo o meni mislili drugi. Ugotovil sem, da pravzaprav nimam nobenega razloga, da bi se svoje bolezni sramoval. Nisem je izbral in nanjo nimam vpliva, imam pa vpliv na to, kako bom z njo živel.

Želel sem tudi, da me sledilci spoznajo takšnega, kot sem v resnici. Na družbenih omrežjih ljudje večinoma vidijo le določen del našega življenja, pogosto predvsem pozitivne trenutke, uspehe in zabavne vsebine.

Hkrati sem začutil, da lahko svojo prepoznavnost uporabim za nekaj dobrega. Želel sem pokazati, da nas zdravstvene omejitve ne določajo kot ljudi in da lahko kljub oviram sledimo svojim ciljem.

Kako so se odzvali vaši sledilci? Vas je katero sporočilo še posebej ganilo?

Odzivi so me iskreno presenetili. Prejel sem ogromno lepih sporočil, spodbudnih komentarjev in podpore. Podprli so me tudi številni drugi prepoznavni ustvarjalci vsebin. Največ pa mi pomenijo zasebna sporočila ljudi, ki so se v moji zgodbi prepoznali. Nekateri so mi prvič zaupali svoje zdravstvene težave, o katerih prej niso upali odkrito govoriti. Še posebej se me je dotaknilo sporočilo mladega fanta, ki mi je zaupal, da je imel hudo nesrečo s kolesom, zaradi katere je izgubil vid na enem očesu. 

Takšna sporočila ti dajo misliti. Vsak človek ima svojo zgodbo, svoje bitke in težave, ki jih drugi pogosto sploh ne poznajo. Če je moja iskrenost vsaj enemu človeku dala pogum, da sprejme sebe ali spregovori o svojih težavah, potem je bila moja odločitev vredna veliko več kot katerakoli številka ogledov ali všečkov na družbenih omrežjih.

IMG_6295.jpeg
Osebni arhiv
David si želi, da bi njegova zgodba opogumila druge, ki se zaradi bolezni ali drugačnosti počutijo manj vredne.

Kaj bi želeli sporočiti ljudem, ki ne razumejo, da je lahko nekdo videti popolnoma zdrav, a se v resnici vsak dan sooča s številnimi omejitvami?

Predvsem bi si želel, da bi se ljudje naučili manj hitro sklepati in ustvarjati predsodke o drugih. Nikoli namreč ne vemo, kakšna zgodba se skriva za človekom in zakaj se v določeni situaciji odzove drugače, kot bi pričakovali.

Če nekdo ne pozdravi, morda ni nevljuden, ampak vas preprosto ni videl. Če je nekdo pri določeni aktivnosti neroden, to še ne pomeni, da je nesposoben. In če je nekdo videti popolnoma zdrav, to še ne pomeni, da nima zdravstvenih težav. Veliko bolezni in invalidnosti je navzven nevidnih. Zato mislim, da bi morali imeti drug do drugega več razumevanja in manj predsodkov.

Če bi se lahko danes vrnili v otroštvo in nekaj povedali dečku, ki je zaradi svojega vida poslušal žaljivke ter se trudil skrivati svojo drugačnost, kaj bi mu rekli?

Rekel bi mu: »Ne zapravljaj toliko energije za skrivanje nečesa, za kar nisi kriv. Sprejmi se takšnega, kot si, in ne dovoli, da bi drugi določali tvojo vrednost.«

Otrokom in mladostnikom, ki se soočajo s podobnimi težavami, bi sporočil, naj se naučijo sprejeti takšne, kot so. Vem, da je to veliko lažje reči kot storiti, še posebej v obdobju odraščanja, ko si vsak želi pripadati družbi.

Pomembno je tudi, da svojo bolezen čim bolje spoznajo in pravočasno poiščejo pomoč. Sam danes vem, da bi si lahko v šolskih letih prihranil ogromno nepotrebnega truda, časa in stresa, če bi o svojih težavah govoril bolj odkrito. Predvsem pa jim svetujem, naj svojih težav ne skrivajo samo zaradi strahu pred odzivi drugih. Posmehovanje ni nikoli upravičeno in nihče ga ni dolžan prenašati.

Danes verjamem, da nas drugačnost ne naredi manj vredne. Včasih nas prav izzivi, s katerimi se soočamo, naučijo največ o življenju. In če lahko moja zgodba komu pomaga, da to spozna nekoliko prej, kot sem sam, potem sem dosegel svoj namen.

Preberi več o tej redki bolezni.

E-novice · Zdravje

Navdihujoči nasveti, zdrave navade in vsebine za boljše počutje, vitalnost in notranje ravnovesje neposredno v vaš e-nabiralnik.

Hvala za prijavo!

Na vaš e-naslov smo poslali sporočilo s potrditveno povezavo.


© 2026 Media partner agencija d.o.o.

Vse pravice pridržane.