Ena odločitev, devet rešenih življenj: Resnica o darovanju organov
Nekje v Sloveniji ta trenutek nekdo čaka na klic, ki mu bo vrnil življenje. Drugje se družina odloča, ali bo darovala organe nekoga, ki ga je pravkar izgubila. Med tema zgodbama stoji sistem, o katerem vemo presenetljivo malo. V intervjuju odgovarja dr. Jelka Kramarič iz Slovenija-transplanta.
Strokovni nasveti, navade za vitalnost in uravnotežen vsakdan.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Zakaj je v Sloveniji opredeljenih komaj nekaj več kot 18.000 ljudi, čeprav darovanje organov po smrti podpira velika večina prebivalstva? Smo res v svetovnem merilu po številu presaditev srca? Kdo dejansko odloča, če se sami nikoli ne opredelite? Dr. Jelka Kramarič iz Slovenija-transplanta pojasnjuje strahove, mite in dejstva, ki jih velja poznati.
Kako je v praksi videti pogovor s svojci v trenutku, ko izgubijo bližnjega?
To so težki trenutki tudi za nas, ki te pogovore vodimo. Vedno najprej poskušamo ugotoviti, ali so poznali željo umrlega, kakšen je bil kot človek. Pogovarjamo se o njem ali njej in skušamo priti do skupne odločitve. Včasih svojci potrebujejo čas za razmislek, zato jim ga damo, da se morda še dodatno pogovorijo v krogu družine.
Pred pogovorom vedno preverimo, ali je bila oseba opredeljena v registru. Če je bila, pogovor poteka povsem drugače, ker to informacijo že imamo. Naš cilj je upoštevati željo umrle osebe. Če svojci te želje ne poznajo, se morajo v šoku in stiski ukvarjati še s tem vprašanjem, kar jim takrat predstavlja veliko breme.
Se mogoče spomnite kakšne posebne zgodbe darovalca ali njegove družine?
Takih zgodb je veliko. Mene osebno se najbolj dotaknejo zgodbe družin, ki so izgubile otroka zaradi nesreče ali bolezni. Zaradi poklicne molčečnosti ne smem govoriti konkretno, lahko pa povem za en primer družine, ki nas je na nek način presenetila, ko je sama izrazila željo, da bi darovali organe svojega otroka. Vedeli so, da ga žal ne morejo več rešiti, lahko pa pomagajo drugim otrokom, ki so se nekje drugje borili za preživetje, čeprav jih nikoli ne bodo spoznali.
S to odločitvijo so pomagali ne le drugim otrokom, ampak tudi njihovim staršem, bratom in sestram, vsem, ki so takrat čakali na ta klic. Mi, ki delamo na področju darovanja organov, smo pravzaprav most med to težko, žalostno situacijo na eni strani, družino, ki je izgubila bližnjega, in veseljem ter srečo na drugi strani, ko nekomu omogočimo preživetje.
Lani je pri nas mama darovala ledvico svojemu sinu?
Da, pri nas obstaja tudi program darovanja za časa življenja. Živi darovalec mora biti s prejemnikom sorodstveno ali čustveno povezan. Postopek gre skozi posebno etično medicinsko komisijo, ki preveri, da v ozadju ni kakršnega koli drugega razloga za darovanje. Najpogosteje so to starši, ki darujejo otrokom, ali bratje in sestre med seboj.
Pri nas se lahko za časa življenja daruje samo ledvica, teh primerov je le 1 do 2 na leto. Ledvica je paren organ in tudi če jo darujemo, lahko z eno ledvico normalno živimo naprej.
V tujini se lahko za časa življenja daruje tudi del jeter (del ostane pri darovalcu, del gre sorodniku), pri nas pa te vrste presaditev ne izvajamo. Poseg ne vpliva na kakovost ali dolžino življenja, razen v primeru, da bi tudi druga ledvica kasneje odpovedala, saj potem darovalec nima rezerve.
Koliko življenj lahko rešimo z enim telesom?
V bistvu lahko pomagamo do devetim ljudem. Z organi predvsem rešujemo življenja, s tkivi pa bistveno izboljšamo kakovost življenja, saj včasih rešujemo tudi hude opekline, ki so lahko življenjsko ogrožajoče.
V Sloveniji je zelo malo opredeljenih, a smo vseeno visoko na svetovni lestvici. Kaj to pomeni?
Res že nekaj časa opažamo razkorak med številom uradno opredeljenih in splošno naklonjenostjo ljudi darovanju organov. To ni značilnost samo Slovenije, podobno opažajo tudi v tujini. Ko je treba svojo opredelitev dejansko formalno zabeležiti, se ljudem začnejo porajati dvomi, vprašanja in strahovi. Po drugi strani gre za temo, o kateri se ljudje ne radi pogovarjajo, ker je povezana z lastno minljivostjo in smrtjo.
Večina tekom življenja sploh ne pomisli, da bi se opredelila. Ti strahovi so pogosto posledica nepoznavanja področja, ker v javnosti krožijo različni miti in neresnice. Mi smo tu zato, da na ta vprašanja odgovarjamo in razrešujemo dileme.
Želeli bi si, da bi si ljudje vzeli čas in poiskali verodostojne informacije o tem, kako sistem darovanja organov pri nas deluje, da je varen, pregleden, skladen z zakonodajo in da znotraj njega obstajajo številne varovalke.
Najpomembnejše pa je, da se ljudje o tem doma pogovorijo, saj so na koncu prav svojci tisti, ki so glasniki volje svojega umrlega bližnjega. V tisti težki situaciji jim ogromno pomeni, če to voljo poznajo.
Je res, da osebni zdravnik nima vpogleda o naši opredelitvi?
Osebni zdravnik res nima dostopa do tega podatka. Register opredeljenih je popolnoma ločen od vseh ostalih zdravstvenih podatkov, to je ena od varovalk sistema. Zdravniki, ki vas zdravijo ob hujši nesreči ali nezgodi, nimajo vpogleda v ta podatek. Ta se odklene šele po smrti, in to lahko storijo le pooblaščene osebe, ki nikoli niso iste osebe kot tiste, ki vas zdravijo.
Torej je mnenje, da bi se zdravniki manj trudili, če vedo, da si darovalec, napačno?
Ljudi je neutemeljeno strah marsičesa. Razumemo to, saj krožijo različne informacije in miti. Tudi slabi primeri, napake, zlorabe iz drugih držav mečejo slabo luč na naš sistem. Napaka je, če posplošujemo in primerjamo sisteme, ki so neprimerljivi. Zdravniki vedno naredijo vse, da rešijo življenje, to je glavno poslanstvo zdravnika. Kot rečeno, šele, ko je smrt potrjena po strogih medicinskih in pravnih postopkih, se sploh lahko odpre možnost darovanja organov. Takrat stopijo v postopek popolnoma ločene ekipe od tistih, ki so bolnika zdravile.
Koliko časa pa traja sama operacija in koliko oseb je vključenih?
Odvisno od tega, kateri organi so primerni za odvzem, približno 4 do 6 ur. Sodeluje ogromno ljudi, ne samo zdravnikov, ampak celotne koordinirane ekipe: zdravniki, medicinske sestre in ostalo zdravstveno osebje. Poleg tega pa še vsa logistika: prevozniki, letališče, centri, tudi v tujini, s katerima se povežemo.
Pri enem darovanju in pripadajočih presaditvah lahko sodeluje tudi več kot 100 ljudi. V pripravljenosti imamo kirurge različnih strok, anesteziologe in specialiste za vsak organ posebej – 24 ur na dan, vsak dan v tednu.
Katerih presaditev je pri nas največ?
Največ je presaditev ledvic. Takoj za ledvicami sledijo presaditve srca; tu imamo pri nas odličen program in glede na število presaditev srca smo bili leta 2024 na drugem mestu v svetovnem merilu.
Skupno v Sloveniji letno opravimo okoli 100 presaditev vseh organov. Leta 2025 je bilo tako presajenih 103 organov: 44 ledvic, 25 src, 22 jeter, 10 pljuč in 2 trebušni slinavki. Vse presaditve naredijo v UKC Ljubljana, ki je edini transplantacijski center v Sloveniji.
Kako hitro po smrti je treba ukrepati?
Tudi to je zelo občutljiv čas, tu smo omejeni na največ nekaj ur. Družina je takrat v hudi stiski, saj je pravkar izvedela eno najhujših novic v življenju, hkrati pa se mora v kratkem času odločiti glede darovanja organov. Zato zelo pomaga, če vnaprej vedo, kakšna je bila želja njihovega bližnjega, takrat je odločitev običajno samoumevna.
Kako pa poteka obveščanje prejemnika, da je organ na voljo?
To informacijo prejemniku sporoči zdravnik, ki ga vodi. V Slovenija – transplantu imamo osrednjo koordinacijsko pisarno, ki temu zdravniku sporoči, da je organ na voljo, on pa nato pokliče prejemnika – ta klic je lahko sredi noči, kadar koli. Prejemnika pozove v Klinični center na preiskave, kjer se še enkrat preveri, da je zdravstveno stanje dovolj v redu in da ni na primer prisotna, kakšna virusna okužba, ki bi lahko preprečila uspešno presaditev.
Prejemniki morajo biti ves čas dosegljivi in za to dobijo tudi jasna navodila. V sklopu priprave na presaditev imajo tudi pogovor s psihologom oziroma, če je potrebno, daljšo psihološko obravnavo, saj je vse skupaj tudi psihično zelo zahtevno.
Organi lahko gredo tudi v tujino, kako pogosti so taki primeri?
Da, Slovenija je preko nas, Slovenija-transplanta, vključena v Eurotransplant, to je mednarodna neprofitna organizacija, ki povezuje devet evropskih držav in omogoča izmenjavo organov med njimi. Ta izmenjava poteka vsakodnevno, vse dni v letu.
Eurotransplant vodi skupno čakalno listo vseh bolnikov na območju vključenih držav in po strogih kriterijih določi, kdo je naslednji na vrsti za razpoložljiv organ.
Znotraj posamezne države veljajo tudi dodatna pravila, če imamo pri nas darovalca jeter, imajo praviloma prednost naši prejemniki na čakalni listi, saj organ ne more potovati v nedogled in je treba upoštevati časovne omejitve.
Ali se lahko presadi tudi samo del organa?
Da, se lahko. Pri nas sicer tega ne izvajamo, a v tujini se na primer jetra lahko razdelijo, tako da del prejmeta dve različni osebi. Podobno se lahko razdelijo tudi pljuča: en del pljuč prejme en prejemnik, drugi del drug prejemnik.
Ali darovanje ostane anonimno?
Če govoriva o darovanju po smrti – da. Zavezani smo ščititi podatke tako darovalca kot prejemnika. Prejemnik ne ve, od koga je dobil organ, družina darovalca pa ne ve, komu so bili organi darovani. Lahko pa izve, kateri organi so bili darovani. V Sloveniji je to zakonsko določeno. Identiteta ne sme biti razkrita nobeni strani.
Gre za pomemben psihološki vidik: pri osebi, ki je prejela organ, se lahko pojavi želja, da bi spoznala darovalčevo družino, kar lahko za eno od strani postane obremenjujoče. Zato moramo ščititi obe strani.
Pogosto se zgodi, da se prejemniki želijo zahvaliti darovalčevi družini. Takrat lahko napišejo pismo, ki ga pošljejo nam, v Slovenia-transplant, mi ga anonimiziramo in posredujemo družini darovalca.
Če se nikoli ne opredelimo, ali se lahko kdo odloči namesto nas?
Takšnih primerov je največ. Če se ne opredelite, v primeru smrti v bolnišnici, pod določenimi pogoji, opravimo pogovor z družino oziroma bližnjimi. Pogovarjamo se, kakšna je bila ta oseba, kakšne so bile njene želje, ali bi bila pripravljena darovati organe. V tem pogovoru s svojci se nato doseže skupna odločitev.
Da lahko sploh pride do darovanja organov, morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, smrt mora nastopiti v določenih okoliščinah znotraj bolnišnice. Nekdo, ki umre doma, žal ne more biti darovalec organov, ker organi niso več prekrvljeni in zelo hitro začnejo odmirati.
Kako je z versko usmerjenostjo in darovanjem organov?
To je precej pogost pomislek. Lahko povem, da nobeno večje svetovno verstvo ne nasprotuje darovanju organov. Večina verstev ga sprejema kot pomoč sočloveku v stiski, kot izraz ljubezni do bližnjega. Z verskega vidika torej ni ovir, tudi sam poseg odvzema organov ne onemogoča naknadnih verskih obredov ali običajev.
Mi svojcem tudi pomagamo, da se vsi postopki izpeljejo čim hitreje, da lahko čim prej sledijo verski obredi. Mogoč je tudi pogreb z odprto krsto. Poseg je sterilna operacija, do pokojnika se vedno pristopa spoštljivo, vse rane se zašijejo in pri pogrebu z odprto krsto niso vidne, saj so na nižjih delih telesa.
Ali se družine darovalcev kdaj oglasijo pri vas tudi pozneje?
Da. Ob pogovoru jim vedno pustimo tudi naš kontakt, tako da jim ponudimo možnost psihološke podpore ob žalovanju, ki jo vodijo klinični psihologi znotraj Kliničnega centra. Lahko se obrnejo na nas in nas včasih pokličejo tudi s kakšnimi vprašanji.
Po darovanju vedno pošljemo tudi zahvalno pismo svojcem, ponudimo pa jim tudi možnost, da izvejo, kateri organi so bili darovani, če to želijo.
Opredelimo se lahko že pri 15 letih?
Da, od 15. leta naprej se lahko uradno opredeliš v register opredeljenih, ki velja za celo Slovenijo. Opredelitev je preprosta: lahko jo urediš osebno na izpostavah Rdečega križa (vsa mesta so zbrana na naši spletni strani) ali pri nas, v pisarni Slovenija-transplanta, kjer odgovorimo tudi na morebitna dodatna vprašanja. Druga možnost je prek spleta, z digitalno identiteto prek portala eUprava, kar lahko uredite v minuti ali dveh.
Kar je res preprosto, potrebuješ le digitalno identiteto oziroma certifikat in postopek urediš prek portala eUprava. Na naši spletni strani je povezava do eUprave in vsa navodila, tudi video navodila za tiste, ki jih potrebujejo. Gre res za nekaj preprostih korakov.
Ali lahko to odločitev tudi prekličeš?
Da, odločitev lahko kadar koli spremeniš. Pri nas se lahko opredeliš za ali proti darovanju, odločitev pa lahko tudi spremeniš ali se izbrišeš iz registra.
Kaj bi radi povedali nekomu, ki razmišlja o darovanju?
Nekomu, ki razmišlja, ali bi se opredelil, bi še enkrat povedala: če darujemo organe po smrti, ne moremo nič izgubiti, lahko pa naredimo veliko, veliko dobrega. Ves sistem je pri nas varen, sledljiv in pravičen, do prejemnikov, do darovalcev in do njihovih družin.
