Profimedia

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Indriji, edini lemurji, znani po petju, pri visokih tonih morda uporabljajo podobno tehniko kot izurjene operne pevke.

Ko operna pevka zapoje visok ton, lahko že majhna sprememba oblike ust in žrela pomaga, da njen glas seže dlje. Nova raziskava kaže, da nekaj podobnega morda počnejo tudi indriji, nenavadni primati, ki živijo v deževnih gozdovih Madagaskarja.

Profimedia

V gostih gozdovih severovzhodnega dela otoka rastje pogosto zastira pogled že na razdalji nekaj metrov. Indriji se zato pri sporazumevanju zanašajo na svoje prodorne pesmi. Znanstveniki so ugotovili, da pri petju višjih tonov širše odpirajo usta. Takšen vzorec je skladen z glasovno tehniko, imenovano uglaševanje formantov, pri kateri pevec prilagaja resonančne lastnosti glasilne cevi.

Usta in žrelo kot glasbilo

»Predstavljajte si usta in žrelo kot nekakšno cev. Ko usta širše odprete, spremenite obliko te cevi, s tem pa tudi frekvence, pri katerih naravno resonira. Podobno kot daljša ali krajša cev pri pihalu spremeni njegov ton,« je za Reuters pojasnil Filippo Carugati z Univerze v Torinu, vodilni avtor raziskave, objavljene v reviji PLOS Computational Biology.

Takšno prilagajanje bi indrijem pri visokih tonih lahko pomagalo povečati moč in doseg glasu, podobno kot pri izurjenih opernih pevcih. Soavtorica raziskave Chiara De Gregorio z Univerze v Warwicku v Angliji upa, da odkritje ne bo pritegnilo pozornosti le zaradi izjemnih glasovnih sposobnosti teh živali, temveč tudi zaradi njihove ogroženosti. Lemurji v naravi živijo samo na Madagaskarju, indriji pa so edini med njimi, znani po petju.

»Morda se imamo za edine ‘soprane’, ki so sposobni ustvarjati tako zapletene pesmi, toda v gozdu živi še en izjemen pevec, ki poje, se sporazumeva in preprosto poskuša preživeti,« je dejala.

Zaljubljen v finščino

Tolkien razkril, kateri prizor v Gospodarju prstanov ga je najbolj ganil

Pametna arhitektura brez klime

Letališče v tropih, ki ga hladi naravna ventilacija in posebna streha

Med otožnim klicem in sireno

Raziskovalci so analizirali 83 videoposnetkov 19 prostoživečih indrijev iz madagaskarskega gozda Maromizaha in rezervata Mitsinjo. Na posnetkih so sličico za sličico spremljali izbrane točke na njihovih obrazih, podatke povezali s sočasnim zvočnim zapisom in statistično preverili, ali je mogoče iz odprtosti ust napovedati višino tona.

Profimedia

Njihove pesmi po njegovih besedah pogosto opisujejo kot nekaj med otožnim klicem in sireno. Sestavljajo jih dolgi, glasni toni, ki se dvigujejo in spuščajo ter človeškemu ušesu zvenijo skoraj žalostno. Toda za tem nenavadnim zvokom se skriva natančna zgradba. Samci in samice pojejo v duetih, pri katerih se njihove glasovne fraze prepletajo in dopolnjujejo, namesto da bi se zgolj prekrivale.

S petjem branijo ozemlje in preprečujejo spopade

Pesmi imajo osrednjo vlogo v življenju družinskih skupin indrijev. Njihov glavni namen je označevanje ozemlja: sosednjim skupinam sporočajo »tukaj smo«, tudi kadar se živali zaradi gostega rastja ne morejo videti.

Zanimivo je, da se te ozemeljske pesmi praviloma podaljšajo prav takrat, ko skupina v bližini zagleda drugo skupino. Kot da bi ob neposrednem srečanju svoje zvočno opozorilo še okrepila.

Indriji meje svojih ozemelj ohranjajo z izjemno natančnostjo. To nakazuje, da s petjem učinkovito vzdržujejo razdaljo med skupinami in se tako izognejo številnim morebitnim nevarnim spopadom za življenjski prostor in vire. »To je čudovit primer, kako lahko sporazumevanje nadomesti konflikt,« je dejal raziskovalec.

Nova raziskava

Kaj skriva Voynichev rokopis? Raziskovalec preizkusil nenavadno šifro

Kako zgraditi srednjeveški grad

Zakaj arheologi v francoskih gozdovih gradijo trdnjavo iz 13. stoletja?

Ko se izgubijo, se poiščejo z glasom

Petje pa ni namenjeno le opozarjanju sosedov. Indriji ga uporabljajo tudi, ko se člani skupine v gozdu ločijo in se želijo znova najti. Takrat so njihove pesmi počasnejše, premori med posameznimi deli pa daljši.

Chiaro De Gregorio to spominja na ljudi, ki bi se izgubili v gozdu in se iskali s klicanjem ter odgovarjanjem, podobno kot pri igri »Marco! Polo!«.

»Zaradi tega njihove pesmi niso le čudoviti zvoki. So način, kako v prostranosti gozda ostajajo povezani drug z drugim,« je povedala za medije.

Indriji se tako pridružujejo raznoliki skupini živali, ki očitno prilagajajo obliko glasilne cevi, da bi njihovi glasovi segli dlje. Podobne mehanizme so raziskovalci opisali pri pojočih gibonih, tulečih sivih volkovih in celo pri drobnih glodavcih, imenovanih kobiličarske miši, ki na ta način ojačajo svoje klice na daljavo.

Ljudje in lemurji sodimo med primate, vendar sta se naši evolucijski liniji ločili pred približno 70 milijoni let. Podobna prilagoditev pri indrijih kaže, kako lahko različne vrste neodvisno razvijejo primerljive rešitve, kadar je ključno, da jih drugi slišijo tudi na večji razdalji.

Njihov obstoj je odvisen od ohranitve gozdov

Po podatkih organizacije Lemur Conservation Network so indriji največja danes živeča vrsta lemurjev, njihovo število pa upada. Človek s svojimi dejavnostmi krči gozdove, v katerih živijo, in njihov življenjski prostor drobi na vse manjše, ločene dele. Vrsta je kritično ogrožena.

V nasprotju s številnimi drugimi vrstami se je doslej izkazalo, da jih je v ujetništvu izjemno težko ohranjati pri življenju in razmnoževati, pravijo strokovnjaki.