Kaj skriva Voynichev rokopis? Raziskovalec preizkusil nenavadno šifro
Voynichev rokopis že več kot stoletje kljubuje razvozlanju. Nova raziskava kaže, kako bi lahko njegovo skrivnostno besedilo nastalo s pripomočki, ki so jih poznali že v srednjem veku.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Nenavadne rastline, astrološki prikazi, gole ženske v kopelih in na tisoče besed v pisavi, ki je nihče ne zna zanesljivo prebrati. Voynichev rokopis ostaja ena najbolj trdovratnih zgodovinskih ugank. Zdaj je znanstveni novinar Michael Greshko predstavil šifrirni postopek, ki z igralnimi kartami in kockami ustvarja besedilo, presenetljivo podobno zapisom v tej skrivnostni knjigi.
Raziskava, objavljena 26. novembra 2025 v reviji Cryptologia, ponuja nov pogled na vprašanje, kako bi rokopis lahko nastal. Njegova vsebina pa ostaja nerazvozlana.
Približno 38.000 besed brez zanesljivega prevoda
Voynichev rokopis, katerega pergament so z radiokarbonskim datiranjem umestili v 15. stoletje, vsebuje približno 38.000 besed, zapisanih z nenavadnimi znaki. Ime je dobil po zbiratelju in trgovcu s knjigami Wilfridu Voynichu, ki ga je leta 1912 pridobil iz zbirke jezuitskega kolegija blizu Rima. Danes ga hranijo na ameriški univerzi Yale.
Kljub več kot stoletju intenzivnega raziskovanja še vedno ni prepričljive razlage njegove vsebine. Pozornost poleg pisave vzbujajo nenavadne ilustracije, ki jih povezujejo z rastlinstvom, astrologijo in alkimijo. Posebej nenavadni so prizori golih žensk v kopelih, ki jih nekateri razlagajo kot prikaze telesnih oziroma »bioloških« procesov.
Toda raziskovalci niso enotni niti glede osnovnega vprašanja: ali besedilo sploh nosi pomen?
Kako lahko karte in kocke ustvarijo skrivnostno pisavo?
Greshko je novi šifrirni postopek poimenoval »Naibbe«, po italijanski igri s kartami iz 14. stoletja. Zamisel je dobil med novinarskim raziskovanjem Voynichevega rokopisa. »To je fascinantno skrivnosten srednjeveški predmet,« je povedal za portal Live Science.
Postopek najprej s pomočjo meta kocke razdeli italijansko ali latinsko besedilo na posamezne črke in črkovne pare. Italijanska beseda gatto, ki pomeni mačka, bi se tako lahko razdelila na »g«, »at« in »to«. Nato izvlečena igralna karta določi, katera od šestih tabel se uporabi za pretvorbo teh delov v znake, podobne tistim iz Voynichevega rokopisa. Različnim tabelam pripada različno število kart, zato nekatere pridejo na vrsto pogosteje kot druge. Tako je mogoče vplivati na pogostost pojavljanja posameznih znakov in jo približati vzorcem iz izvirnega rokopisa.
Nastalo besedilo ima z njim več pomembnih podobnosti: podobne pogostosti znakov, podobne dolžine »besed« in nekatere vzorce, ki spominjajo na slovnična pravila.
To še ni ključ do prevoda
Greshko poudarja, da njegov postopek ni razvozlal rokopisa in tudi ne poustvari vseh njegovih značilnosti.
»Šifra Naibbe skoraj zagotovo ni način, s katerim je nastal rokopis,« je pojasnil. »Ponuja pa v celoti dokumentiran način za zanesljivo pretvarjanje med latinščino in nečim, kar se vede nekoliko podobno kot besedilo Voynichevega rokopisa.«
Pomen raziskave je torej predvsem v prikazu, da lahko šifriranje resničnega jezika ustvari besedilo z nekaterimi lastnostmi te srednjeveške uganke. To odpira možnost, da bi lahko tudi izvirnik nastal s sorodnim, čeprav drugačnim postopkom.
Izbira kart in kock ni bila naključna. Greshko je želel razviti način šifriranja, ki bi ga bilo mogoče izvajati ročno in s pripomočki, dostopnimi v času nastanka rokopisa. Sprva je razmišljal o vlečenju žetonov iz vrečke, nato pa se spomnil, da so v takratni Evropi že poznali igralne karte.
Kaj pa, če besedilo ne pomeni ničesar?
Ena od resno obravnavanih razlag je, da gre za srednjeveško potegavščino: knjigo, polno skrivnostnih in izzivalnih podob, katere besedilo nima nikakršnega pomena.
Različni poskusi razvozlavanja, tudi s strojnim učenjem in drugimi računalniškimi metodami, doslej niso prinesli splošno sprejete rešitve. Vendar neuspeh sam po sebi še ne dokazuje, da je besedilo nesmiselno. Še vedno ostaja odprta možnost, da temelji na resničnem jeziku, skritem za neznanim načinom zapisovanja ali šifriranja.
Greshkov postopek bi lahko pomagal pri nadaljnjem preverjanju takšnih možnosti. Čeprav ustvari podobne vzorce, se od izvirnika razlikuje denimo v natančni pogostosti posameznih besed in njihovem položaju v vrsticah oziroma odstavkih.
Prav te razlike bi lahko bile koristne. Greshko upa, da bodo raziskovalci njegov postopek uporabljali kot primerjalno merilo pri računalniških analizah in tako lažje ugotavljali, kako je bilo izvirno besedilo sestavljeno.
Strokovnjak ostaja previden
René Zandbergen, nekdanji satelitski inženir in uveljavljeni poznavalec Voynichevega rokopisa, ki pri raziskavi ni neposredno sodeloval, pozdravlja Greshkov poskus. Ob tem opozarja, da je treba jasno ločiti med prikazom možnega postopka in dokazom o dejanskem nastanku knjige.
Greshko po njegovih besedah »jasno pove, da ne trdi, da je besedilo rokopisa nastalo na ta način«. Dokazal je le, da je takšen postopek mogoče razviti, zato lahko domnevamo, da obstajajo tudi drugi.
Zandbergen ostaja neodločen glede tega, ali rokopis vsebuje smiselno besedilo ali gre za potegavščino.
»Nekateri trdijo, da 'tega nihče ne bi počel', vendar se mi zdi ta argument preveč poenostavljen,« pravi. »Večja težava je, da si zelo težko predstavljam, kako bi to lahko izvedli.«
Karte in kocke torej skrivnosti še niso razrešile. Ponudile pa so konkreten primer, kako bi lahko s srednjeveškimi pripomočki ustvarili zapis, ki tudi današnjim raziskovalcem povzroča toliko preglavic.
Vir: Live Science, Tom Metcalfe, 3. januar 2026.
Podpis pod fotografijo: Voynichev rokopis vsebuje približno 38.000 besed v skrivnostni pisavi, ki je doslej še niso zanesljivo razvozlali. Foto: Art Collection 2/Alamy.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
