Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Včeraj je Knjižnico Mirana Jarca Novo mesto obiskala ena najpomembnejših in najaktualnejših ambasadork slovenske kulture – pesnica Cvetka Lipuš. Rojena je bila v Železni Kapli. Študirala je v Avstriji, kjer je na celovški univerzi končala študij primerjalne književnosti in slavistike, zaključila pa je tudi študij bibliotekarstva in informacijskih ved na univerzi v Pittsburghu v ZDA. Dolgo je v ZDA tudi živela, zadnja leta pa spet živi in ustvarja v Avstriji, natančneje v Salzburgu.

Kljub temu, da živi pravzaprav v treh jezikih, piše izključno v slovenščini, kar je konstanta njenega življenja, »popkovina z mojimi koreninami in otroštvom«. Njene pesmi so prevedene v številne svetovne jezike, čeprav jih sama kljub svoji večjezičnosti nikoli ne prevaja.

Za svoje delo je dobila več nagrad, med drugim dvakrat avstrijsko državno štipendijo za književnost, leta 2000 pospeševalno nagrado za književnost od dežele Koroške in v letu 2002-03 štipendijo za literarni projekt Republike Avstrije. Za zbirko Obleganje sreče (2008) in za najaktualnejšo zbirko z naslovom Kaj smo, ko smo (2015) je bila nominirana za Veronikino nagrado. V letošnjem letu je za slednjo prejela tudi nagrado Prešernovega sklada.

Na literarnem večeru je Cvetka Lipuš prebrala nekaj svojih pesmi iz najaktualnejše pesniške zbirke Kaj smo, ko smo in v pogovoru s prof. dr. Vesno Kondrič Horvat osvetlila svoje umetniško ustvarjanje. Uspeh njene zadnje zbirke je bil zanjo nepričakovan in jo je »povsem vrgel iz tira«. Običajno se po objavi s posamezno pesniško zbirko ne ukvarja več in je ne želi spreminjati. Tokrat je drugače, saj je ob številnih predstavitvah v Sloveniji in tujini primorana vsakič znova vračati se k njej.

O izbiri druge vrste besednega izražanja ni nikoli razmišljala. Pravi namreč, da ji področje intime, ki ji ga zagotavlja lirika pač najbolj ustreza in da ji »proza preprosto ni namenjena«. Je pa res, da se njene pesmi sčasoma spreminjajo. Medtem ko je sprva pisala daljše cikle pesmi, ki se navezujejo ena na drugo, so pesmi v njeni zadnji pesniški zbirki že zaključena celota, kot sama pravi pa je v njih postala tudi bolj »klepetava«. Kljub uspehu zadnje zbirke pa kot doslej še vedno opravlja tudi redno delo, saj se »s slovenskim pesništvom ne da preživeti niti v Sloveniji, kaj šele v tujini«.

Žal obisk dogodka ni bil takšen, kot si ga ambasadorka slovenske kulture zasluži, si je pa kot vodja medicinske knjižnice v Salzburgu z zanimanjem ogledala novomeško knjižnico.