Reuters

Dolgo zavračana teorija zarote, ki domneva, da Uprava za nacionalno varnost (NSA) nezakonito prisluškuje svojim lastnim državljanom ima dolgo zgodovino in je zaživela predvsem po dogodkih 11. septembra in prizadevanjih vladnih agencij za spremljanje vseh komunikacij, da bi preprečile teroristična dejanja. 

Kot je pred kratkim razkril direktor nacionalne obveščevalne službe, je nadzor neverjetno razširjen. Na to kažejo tudi Snowdnovi dokumenti - številni programi, institucije in podjetja nenehno spremljajo mobilne telefone, elektronsko pošto in druge komunikacijske zapise. Obseg vladnega nadzora tako zdaj daleč presega najbolj divje sanje večine teoretikov zarote.

Vendar pa stalno zbiranje podatkov nima jasnih koristi. Leta 2014 je časnik The Washington Post poročal, da skoraj 90 % podatkov, zbranih z nadzorom NSA, ni bilo povezanih s terorizmom. Hkrati je Ameriška zveza za državljanske svoboščine (ACLU) vložila tožbo, v kateri trdi, da ta nadzor krši pravico do zasebnosti iz četrtega člena ustave ter pravico do svobode govora in združevanja iz prvega. 

Poleg tega je zbiranje vseh možnih podatkov v bistvu samouničujoče. Ne samo, da so finančni stroški visoki, ampak ZDA ne morejo posredovati niti takrat, ko pridejo na dan informacije, kot je uporaba kemičnega orožja v Siriji. Najvišja cena, ki jo plačujejo, pa je izguba zasebnosti, svobode in medsebojnega spoštovanja, ki bi morali držati družbo skupaj.