Afrodita: ena najbolj kontroverznih osebnosti v zgodovini umetnosti
Golota Afrodite – oziroma Venere, kot so jo poznali stari Rimljani – že stoletja sproža razprave in zgražanje.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Umetniška dela, ki upodabljajo Afrodito, starogrško boginjo ljubezni in lepote, že dolgo označujejo za nespodobna in jim očitajo, da žensko telo spreminjajo v predmet. Kako je postala ena najbolj kontroverznih osebnosti v zgodovini umetnosti?
Zgroženi pisatelj Mark Twain
Leta 1880 je pretreseni pisatelj Mark Twain Tizianovo Urbinsko Venero (1534) označil za »najbolj umazano, najbolj nizkotno in najbolj obsceno sliko, kar jih premore svet«.
Leta 1914 je sufražetka Mary Richardson s sekačem za meso najmanj trikrat udarila po Velázquezovi Veneri pred ogledalom oziroma Rokebyjski Veneri (okoli 1647–1651), in to sredi londonske Narodne galerije. »Ni mi bilo všeč, kako so moški obiskovalci ves dan zijali vanjo,« je pozneje navedla kot eno od pojasnil svojega dejanja.
Afrodita: nastanek boginje
Nova razstava Afrodita: nastanek boginje v oxfordskem muzeju Ashmolean raziskuje zgodovino te boginje. Pomaga nam razumeti, kako je postala žarišče tako silovitih kulturnih polemik.
Obstajata dve različici zgodbe o njenem izvoru: mitološka in zgodovinsko utemeljena. Nobena je ne napoveduje kot prihodnje jabolko spora. V mitu se zgodba začne s Kronosom, ki skopi svojega očeta Urana in njegova spolovila vrže v morje. Na gladini se začne nabirati pena, iz nje pa se dvigne že povsem izoblikovana Afrodita. Po valovih zdrsi do Cipra, kjer pod njenimi stopinjami iz zemlje čudežno vzklijejo cvetlice.
Samosvoja članica panteona
Tudi zgodovinska različica Afroditinega rojstva se začne na Cipru, kjer se je kot božanstvo pojavila okoli leta 1200 pred našim štetjem. Bila je samosvoja nova članica panteona, vendar je imela značilnosti, ki so se očitno razvile iz lastnosti starejših bližnjevzhodnih boginj, kot so Ištar, Astarta in Hator.
Pri teh starodavnih boginjah so bile »spolnost, ljubezen in plodnost njihove osrednje značilnosti«, za BBC pojasnjuje Anja Ulbrich, kustosinja razstave v Ashmoleanu, »vendar so vse imele več kot eno vlogo«.
Borka v trojanski vojni
Enako je veljalo za Afrodito. V svojem zgodnjem obdobju ni bila le boginja romantične ljubezni, temveč vse telesne ljubezni in razmnoževanja – tako v živalskem in rastlinskem kot v človeškem svetu. Njena podoba ima tudi druge, morda manj znane plati. Bojevala se je v trojanski vojni, prav zaradi te bojevniške razsežnosti pa so jo častili tudi pripadniki starogrške mornarice.
Afroditi lahko pripišemo celo vlogo začetnice rimske civilizacije. Ena od mitoloških pripovedi opisuje njeno ljubezensko razmerje s trojanskim princem Anhizom. Njun sin Enej je po padcu Troje zbežal v Italijo, njegovi potomci pa naj bi ustanovili Rim.
Boginja vseh ljudi
Potem ko se je v 13. stoletju pred našim štetjem prvič pojavila na Cipru, je Afrodita med ljudmi postala izjemno priljubljena, njeno čaščenje pa se je razširilo po vsej antični Grčiji. Zakaj je bila tako privlačna?
»Plodnost, ljubezen in razmnoževanje so teme, ki zadevajo vse človeštvo, ne glede na kulturo,« pravi Ulbrich. »Eno od njenih imen je Pandemos: boginja vseh ljudi. Ne gre le za bojevnike ali ženske: ljubezen zadeva vsakogar in vse. Prežema življenje.«
Nova vrsta golote
Do te točke ni bilo nič posebno spornega. Umetniki Afrodite več sto let niso upodabljali bistveno drugače od drugih olimpijskih boginj. V njenem zgodnjem obdobju je praviloma niso prikazovali gole, zagotovo pa ne v bolj izzivalnih držah, ki jih danes povezujemo z njo. Nato se je okoli leta 350 pred našim štetjem pojavilo umetniško delo, ki je vse spremenilo.
Praksitelova Knidska Afrodita (okoli 350 pr. n. št.) je bila prva povsem gola upodobitev ženske v starogrški umetnosti. Izvirni kip je izgubljen, vendar si lahko njegovo podobo precej dobro predstavljamo po poznejših rimskih kopijah, kakršna je Kapitolinska Venera (okoli 160 pr. n. št.).
Pred Praksitelom so brez oblačil upodabljali le moške figure. »Slavljenje moške telesne lepote z goloto je bilo od 7. ali 6. stoletja pred našim štetjem nekaj povsem običajnega,« pojasnjuje Ulbrich.
Praksitel se je zato odločil enako storiti tudi z žensko telesno lepoto.
Ključna je telesna govorica
Toda Afroditina golota je bila drugačna. Ob pozornem ogledu lahko opazimo, kako zelo se razlikuje od golote grških moških kipov: ključna je telesna govorica.
Praksitelova Afrodita je prikazana, kot da so jo presenetili med kopanjem. Deluje sramežljivo in ranljivo, svoje telo pa zakriva zaradi sramu ali zadrege. Golo moško telo je bilo nasprotno v grški umetnosti vedno predstavljeno samozavestno in junaško.
Sramujoča se Venera
Toda na Praksitelovem kipu so Afroditine roke nekoliko odmaknjene od telesa. Gledalec lahko zato, če kip opazuje iz različnih kotov, vidi njeno razgaljeno telo. To je umetniško delo, ki vabi k dejavni udeležbi in opazovalca nagrajuje za njegovo čutno radovednost.
Ti inovativni umetniški prijemi so v naslednjih stoletjih sprožali burne razprave, za držo Praksitelovega kipa pa se je uveljavilo poimenovanje Venus pudica – sramežljiva oziroma sramujoča se Venera.
Knidska Afrodita je bila »revolucionarna«, pravi Ulbrich. Pred Praksitelom je bilo boginjo na kipih mogoče prepoznati po različnih oblačilih, nakitu in drugih atributih. Po njem pa, kot pravi kustosinja, »glavno vlogo pravzaprav prevzame golota«.
Kdaj je postala predmet poželenja
Golo telo je seveda nekaj povsem naravnega in samo po sebi ni sporno. Afrodita v poznejših obdobjih ni postala tako izzivalna zato, ker ni bila oblečena, temveč zaradi načina, kako je bilo njeno telo postavljeno na ogled za gledalčev užitek. S tem je postala predmet poželenja.
Praksitelov izvirni kip je bil tako navdihujoč, da so ga rimski kiparji pozneje kopirali na tisoče krat. Kapitolinska Venera je le eden od znamenitih primerov. Z držo Venus pudica se je uveljavil nov način gledanja na žensko telo v umetnosti, ki se je razširil po vseh ozemljih rimskega imperija, vključno z Evropo, severno Afriko in Bližnjim vzhodom.
Afroditino erotično ponovno rojstvo
Toda njen vpliv ni bil omejen na antični svet. V renesansi so umetniki antične kipe začeli iskati in posnemati z vnemo, kakršne ni bilo že tisočletje. Med najbolj občudovanimi je bil prav tip Venus pudica.
Tako se je Afrodita v svoji goli, zapeljivi in zadržani podobi, kot jo je zasnoval Praksitel, znova rodila v delih Masaccia, Botticellija, Rafaela in Tiziana – umetnikov, ki so pozneje postali »velika imena« umetnostne zgodovine.
Nekateri so to držo uporabljali pri upodabljanju Afrodite, številni pa so jo prevzeli tudi za druge ženske like. Druge umetnike je navdihnila, da so ustvarili nove drže, ki so temeljile na isti osnovni zamisli sramežljive golote.
Erotizacija boginje
Z nenehnim umetniškim predelovanjem tipa Venus pudica je žensko telo, obravnavano kot predmet, postalo neizbrisen del umetnostnozgodovinskega kanona. V baroku sta ga znova obudila Rubens in Velázquez. V 19. stoletju sta ga oživila Cabanel in Manet, v 20. stoletju pa Modigliani in Yves Klein. Ogorčenje Marka Twaina in Mary Richardson je odziv na to zgodovino Afroditine erotizacije.
Anja Ulbrich za BBC poudarja, da je bila boginja upodobljena na veliko različnih načinov in da ni nujno, da prav Praksitelov kip določa našo predstavo o njej.
Eden od predmetov na razstavi v Ashmoleanu je nastal v Northumberlandu in prikazuje Afrodito med kopanjem. Tako daleč od Sredozemlja je, kot z nasmehom pripomni Ulbrich, »videti, kot da jo mraz pošteno jezi«.
Pop zvezde za "kolegico"
V novejšem času in zunaj Praksitelovega vpliva Afrodita pogosto dobiva drugačne vloge, včasih celo postane simbol opolnomočenja. Leta 2023 je Beyoncé koncert začela s prihodom na oder v velikanski školjki, oblečena v obleko, okrašeno z rokami, ki so posnemale držo Venus pudica. Björk, Lady Gaga, Kylie Minogue in Bananarama so boginji posvetile pesmi.
Afrodito prilagajajo na potrebe občinstva
Afrodito kot simbol popolne lepote in zaželenosti že 3000 let prilagajajo in preoblikujejo glede na potrebe občinstva. Za starogrško božanstvo je to izjemna življenjska doba. Prav tako osupljiva je misel, da je en sam kip – Praksitelova Knidska Afrodita – tako globoko zaznamoval naš odnos do golote.
Nič ne kaže, da se bo njen vpliv na življenje smrtnikov končal ali da bodo polemike okoli nje potihnile. Lepota in način, kako jo obravnavamo, bosta vedno pomembni temi in predmet razprav, ki odsevajo spreminjajoče se javno mnenje.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
