Move TV

© 2026 Media partner agencija d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Vse več starejših
Čas branja 5 min.

Zgodbi Marije in Slavke o samoti: "Najhujše je čakanje na klic"


23. 7. 2026, 05.32
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

Slavka in Marija imata družino, a ju dolge ure samote vseeno zaznamujejo. Čajanke in delavnice so jima vrnile občutek pripadnosti.

starejša ženska, upokojenka, telefon.jpg
Profimedia
V Sloveniji živi skoraj 472.000 ljudi, starih najmanj 65 let. Družba se stara, redni človeški stiki pa niso več samoumevni. Fotografija je simbolična.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Google logo
Svet24 logo

Nastavi

Slavka si čaj lahko skuha tudi doma. V kuhinji, kjer pozna vsak predal, vsako skodelico in tiktakanje ure na steni. Toda doma ji skodelica ne odgovori. Ne vpraša je, kako je, in ne opazi, da je tišja kot prejšnji teden.

Šestinsedemdesetletna Slavka (ime smo zaradi varovanja osebnih podatkov spremenili) skoraj nikoli ne bi prišla na prvo čajanko. O njej ji je povedala soseda, sama pa je sprva pomislila, da to ni zanjo.

»Nisem ravno človek, ki bi kar nekam hodil. Potem sem pa en dan sedela doma, vse sem že naredila, ura pa nikamor. In sem si rekla: grem pogledat. Če mi ne bo všeč, grem pa nazaj domov.«

Čaj je samo razlog, da se usedejo skupaj

Prvi prihod ni bil preprost. Ko se človek navadi biti doma, lahko že odhod med neznane ljudi postane velik korak.

»Malo te je sram, malo strah. Razmišljaš, kaj pa če se vsi že poznajo. Pa tudi nočeš izpasti, kot da nimaš nikogar,« pripoveduje Slavka. »Ne gre samo za čaj. Gre za to, da si priznaš, da bi ti družba prav prišla.«

upokojenka, upokojenec
Bobo
Staranje prebivalstva povečuje pomen dostopnih lokalnih programov za druženje.

Prepričalo jo je, da je nihče ni spraševal, zakaj je prišla in kako živi. Usedla se je, dobila čaj in se vključila v pogovor. Ko ji je ena od udeleženk ob odhodu rekla, naj še pride, je bilo to dovolj.

»Doma te ob tisti uri nihče ne pogreša. Tukaj pa imam občutek, da bi kdo opazil, če me ne bi bilo.«

Najtežje je čakanje na klic

Osemdesetletna Marija (ime smo zaradi varovanja osebnih podatkov spremenili)  je prvič prišla zaradi telefona. Vnukinja ji je pošiljala fotografije, sama pa jih včasih ni znala odpreti. Nerodno ji je bilo vedno znova prositi za pomoč, zato se je udeležila delavnice, ki bi ji pomagala pri uporabi mobilnega telefona.

Preberite še

»Mladi vse znajo, ti pa gledaš tiste znake in se bojiš, da boš kaj pokvaril. Bala sem se, da bom najpočasnejša. Potem pa vidiš, da nas je več takih. In si oddahneš.«

Na delavnici se ni naučila le uporabljati telefona. Dobila je tudi občutek, da še zmore in da lahko stvari opravi sama.

upokojenka, telefon
Profimedia
Osemdesetletna Marija je na delavnico Digi-FON prvič prišla zaradi težav s telefonom. Fotografija je simbolična.

»Na začetku sem prihajala zaradi telefona. Zdaj pa bolj zaradi ljudi. Telefon mi pomaga, da sem bolj samostojna. Ampak zaradi ljudi prideš nazaj. Ker veš, da bo nekdo vprašal, kako si.«

Ko ni delavnic, dnevi potekajo počasneje. Zjutraj zdravila in zajtrk, nato nekaj gospodinjskih opravil. Včasih gre ven, pogosto ostane doma.

»Saj imam telefon, ampak ne moreš ves čas klicati otrok. Nočeš biti nadležen. Potem pa čakaš, da kdo pokliče. To čakanje je včasih najtežje.«

Srečanje spremeni ves dan. Že zjutraj ve, da bo nekam šla. Uredi se, pripravi in odide med ljudi. Ko v prostoru zagleda znan obraz, je prihod lažji.

»Ena gospa mi vedno pomaha. To je majhna stvar, ampak meni veliko pomeni.«

upokojenka, upokojenec
Primož Lavre
Včasih je dovolj že povabilo druge udeleženke, naj človek še kdaj pride.

Družina ne zapolni vseh ur dneva

Obe sogovornici imata družino, vendar opozarjata, da osamljenost ne pomeni nujno, da človeka nihče nima rad.

»Otroci imajo svoje življenje in jim tega ne zamerim. Delajo, imajo družine. Pokličejo, pridejo, pomagajo. Ampak dan ima veliko ur,« pravi Slavka. »Lahko si sam pri kosilu, sam pri kavi, sam zvečer.«

Podobno pripoveduje Marija: »Osamljenost ni vedno to, da te nihče nima rad. Včasih je samo to, da nimaš nikogar na kavi.«

Posebej dolga so lahko popoldneva. Dopoldne mine ob opravkih, pozneje pa se čas upočasni. Slavka ima pogosto prižgano televizijo, vendar včasih le zato, »da nekaj govori«.

Osamljenost je zanjo še bolj opazna poleti. Drugi odhajajo na morje, izlete ali k sorodnikom, starejši pa zaradi vročine, zdravja ali omejene mobilnosti pogosto ostanejo doma.

upokojenka, dom za starejše
Bobo
Poleti je osamljenost lahko še opaznejša, ker je zunaj več življenja in dejavnosti. Fotografija je simbolična.

»Pozimi si rečeš, saj je normalno, da si doma. Poleti pa vidiš skozi okno, da je zunaj življenje. In če nisi del tega, te bolj zadene.«

Družba se stara, stiki pa niso samoumevni

Na začetku leta 2025 je v Sloveniji živelo 471.800 ljudi, starih najmanj 65 let. Predstavljali so 22,1 odstotka prebivalstva. Po projekcijah EUROPOP2023 naj bi starejši leta 2050 predstavljali 30,2 odstotka prebivalstva Slovenije.

Staranje samo po sebi ne pomeni osamljenosti. Težava nastane, ko se združi z življenjem, v katerem so družine razpršene, urniki polni, nekdanja spontana srečanja pred hišo ali pri sosedih pa vse redkejša.

Od avgusta 2024 v Sloveniji deluje šestnajst večgeneracijskih centrov+, ki ponujajo brezplačno druženje, učenje, informiranje in podporo. Za njihovo delovanje je bilo namenjenih 24,47 milijona evrov, od tega skoraj 17,5 milijona iz Evropskega socialnega sklada plus.

starejši gospe, upokojenka
Profimedia
Najpomembnejši rezultat druženja je občutek, da si viden in da nekomu nekaj pomeniš. Fotografija je simbolična.

Programi se razlikujejo. Ponekod organizirajo čajanke, drugje digitalne delavnice, predavanja in pogovorne skupine. Njihova vrednost pa se pogosto pokaže v nečem, česar ni mogoče preprosto zapisati v preglednico: človek dobi razlog, da gre od doma.

Najtežji je prvi korak

Odprta vrata še ne pomenijo, da bodo ljudje tudi vstopili. Nekateri nimajo prevoza, drugi za dejavnosti ne izvedo. Marsikoga ustavita ponos in sram.

»Veliko ljudi si ne upa priznati, da so sami. Rečejo: meni nič ne manjka,« pravi Slavka. »Saj tudi meni ni nič manjkalo, če tako pogledaš. Ampak nekaj vseeno manjka, če nimaš s kom govoriti.«

Tistemu, ki si ne upa med ljudi, svetuje, naj pride samo enkrat. Brez obljub in brez pritiska. Lahko zgolj sedi in posluša.

Marija svetuje podobno: »Naj ne čaka, da bo lažje. Ker ponavadi ni. Prvič je nerodno, to je res. Ampak samo na začetku. Potem vidiš, da so tam čisto navadni ljudje. In potem je lažje, ker nisi več sam s tem.«

Osamljenost ni le neprijeten občutek. Svetovna zdravstvena organizacija jo skupaj s socialno izolacijo povezuje z resnimi posledicami za telesno in duševno zdravje ter kakovost življenja.

Upokojenka.jpg
Profimedia
Redna srečanja starejšim ponujajo občutek pripadnosti in pričakovanja.

Čajanka in delavnica uporabe telefona zato nista le način preživljanja prostega časa. Sta uri v tednu, ko Slavka in Marija odideta v prostor, kjer ju nekdo pozdravi po imenu.

V družbi, ki se stara in hiti mimo, je včasih največ prav to. Miza, znan obraz in občutek, da si viden. Da nekomu pomeniš. In da bi nekdo opazil, če te tisti dan ne bi bilo.

Svet24

Prva stran dneva

Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.

Hvala za prijavo!

Na vaš e-naslov smo poslali sporočilo s potrditveno povezavo.

Z oddajo e-poštnega naslova se prijavim na uredniške e-novice. Odjava je možna kadar koli prek povezave »Odjava« v vsakem sporočilu. Več v Politiki zasebnosti.

O avtorju


© 2026 Media partner agencija d.o.o.

Vse pravice pridržane.