Kaj pomeni benigno povečanje prostate?
Med najpogostejše težave s prostato štejemo njeno benigno povečanje. Čeprav to samo po sebi ni nevarno, vpliva na kakovost življenja.
Strokovni nasveti, navade za vitalnost in uravnotežen vsakdan.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Prostata, ena od moških spolnih žlez, je v odrasli dobi pri zdravem posamezniku velikosti oreha in tehta približno 21 gramov. Načeloma po 50. letu pa lahko začne povzročati težave, če se poveča. To se lahko zgodi na dva načina, pri čemer je en bolj zoprn od drugega. Benigno, manj škodljivo povečanje prostate se najpogosteje razvije v njenem prehodnem delu. V perifernem delu prostate pa najpogosteje nastane rak prostate.
Povečanje prostate je ena najpogostejših benignih novotvorb pri človeku. Pogosto ji pravimo tegoba starejših moških, saj gre za kronično napredujočo bolezen, ki lahko povzroča precej neprijetnosti in vpliva na vsakdanje življenje.
O benignem povečanju prostate govorimo, kadar njena teža preseže omenjenih 21 gramov, se pojavijo težave pri uriniranju oziroma je pretok urina manjši od 15 mililitrov na sekundo. Bolezen se najpogosteje pojavi med 63. in 65. letom, povzročijo pa jo spolni hormoni, ki nastajajo v modih.
V okviru rubrike Zdravnik ob 18h november posvečamo moškemu zdravju, s posebnim poudarkom na raku prostate.
Ne zamudite tudi posebne oddaje v treh delih. 9. novembra smo z izr. prof. dr. Boštjanom Šerugo, dr. med., specialistom internistične onkologije, govorili o dejavnikih tveganja, zgodnjem odkrivanju in diagnosticiranju raka prostate, oddajo pa si lahko ogledate TUKAJ. 16. novembra bomo z njim govorili tudi o sodobnih možnostih zdravljenja.
23. novembra se nam bosta pridružila še Igor Antauer, predsednik Društva uroloških bolnikov Slovenije in Združenja Europa Uomo Slovenija, ter Matej Pečovnik iz društva OnkoMan, s katerima bomo spregovorili o izkušnjah bolnikov, izzivih ob diagnozi in pomenu podpore med zdravljenjem.
Najpogostejši znaki povečanja
Vsako povečanje prostate še ne pomeni, da bo imel moški težave. Te se pojavijo predvsem takrat, ko začne povečanje ovirati odtekanje urina in vplivati na delovanje sečnega mehurja ter zgornjih sečil. Težave so lahko dveh vrst: zaporne in dražeče.
Med zaporne znake sodijo šibek in tanek curek urina, čakanje na začetek uriniranja, prekinjajoč se curek, kapljanje med uriniranjem ali po njem ter občutek, da mehurja nismo povsem izpraznili. V hujših primerih lahko pride tudi do popolne zapore odtoka urina.
Dražeči znaki se kažejo kot pogosto uriniranje podnevi in ponoči, nenadna in močna potreba po uriniranju, nehoteno uhajanje urina ter zbadajoče bolečine v spodnjem delu trebuha.
Glavna težava pri benignem povečanju prostate je sprememba načina uriniranja. Nanj vplivata tako delovanje mišic sečnega mehurja in pritisk trebušnih mišic kot tudi ovira, ki jo pri odtekanju urina predstavlja povečana prostata.
Poti do diagnoze
S težavo povečane prostate se ukvarjajo urologi, ki si pri oceni težav najprej pomagajo z vprašalnikom IPSS. Ta vsebuje sedem vprašanj o uriniranju in o tem, kako težave vplivajo na kakovost življenja.
Glede na skupno število točk težave razdelijo na tri stopnje. Pri blagih težavah običajno zadostuje spremljanje, pri zmernih se praviloma uvede zdravljenje z zdravili, pri izrazitih težavah pa pride v poštev zdravljenje z zdravili ali operativni poseg.
Pomemben del pregleda je tudi otip prostate skozi zadnjično odprtino. Urolog oceni njeno velikost in čvrstost ter preveri, ali so prisotne zatrdline ali druge sumljive spremembe.
Laboratorijske in urološke preiskave
Z analizo urina je mogoče ugotoviti morebitno vnetje in druge nepravilnosti, s krvnimi preiskavami pa zdravniki ocenijo delovanje ledvic. Pomembna je tudi meritev dejavnika PSA, ki pomaga pri ocenjevanju tveganja za raka prostate. Povišana vrednost PSA sama po sebi še ne pomeni, da moški boleha za rakom.
Po vsem tem urolog oceni, ali so potrebne še dodatne preiskave. Z meritvijo pretoka urina oceni moč curka, z ultrazvokom prostate pa določi njeno velikost in preveri, koliko urina ostane v mehurju po uriniranju. Če v mehurju ostane več kot dva decilitra urina, je manj verjetno, da bo zdravljenje z zdravili uspešno.
Dodatna preiskava je ultrazvok trebuha, ki omogoča pregled ledvic in odkrivanje morebitnih kamnov v mehurju. Endoskopske preiskave zdravnik opravi predvsem takrat, ko so potrebne dodatne informacije pred posegom.
Pri postavljanju diagnoze je treba izključiti druge bolezni, ki lahko povzročajo podobne težave, na primer zožitev sečnice, kamne v mehurju, raka prostate ali mehurja, prekomerno aktiven sečni mehur in vnetje prostate.
Učinkovitost naravnih sredstev dokazana, a omejena
V nekaterih primerih je potrebno takojšnje zdravljenje. To velja predvsem pri nenadni nezmožnosti uriniranja, okvari ledvic zaradi povečane prostate, krvi v urinu, vnetju mehurja ali ledvic zaradi oviranega odtekanja urina ter pri kamnih v mehurju.
Najpogostejši razlog za zdravljenje so težave pri uriniranju, ki bolnika ovirajo pri vsakodnevnih dejavnostih. Urolog se na podlagi simptomov, velikosti prostate, vrednosti PSA in drugih izvidov z bolnikom dogovori o najprimernejšem načinu zdravljenja.
Pri blažjih težavah je mogoče bolezen spremljati brez takojšnjega zdravljenja. Če simptomi niso izraziti, se bolnik redno kontrolira, urolog pa spremlja morebitno napredovanje bolezni.
Nekateri bolniki se odločijo tudi za pripravke iz rastlinskih izvlečkov, a je njihova učinkovitost, čeprav dokazana, po izkušnjah zdravnikov večinoma žal precej omejena. Najopaznejše blagodejne učinke opažajo pri bučnih semenih oziroma olju, izvlečku plodu žagastolistne palme in čaju drobnocvetnega vrbovca. Pri drugih pripravkih je učinkovitost primerljiva s placebom.
Kako poteka zdravljenje
Najpogosteje poteka zdravljenje s pomočjo zdravil. Pri blažjem povečanju urolog predpiše zdravila, ki sprostijo mišice v predelu vratu mehurja in prostate ter tako olajšajo uriniranje. Previdnost je potrebna pri bolnikih z nizkim krvnim tlakom, saj ga lahko omenjena zdravila še dodatno znižajo.
Pri močnejšem povečanju se urolog odloči za zdravila, ki zmanjšujejo nastajanje snovi, ki nastanejo iz testosterona in sodelujejo pri povečanju prostate. A njihov učinek je postopen. Pri nekaterih bolnikih se zato odloči za obe vrsti zdravil hkrati, saj delujeta na različna načina in lahko skupaj učinkoviteje lajšata težave.
Če zdravljenje z zdravili ni dovolj uspešno ali se pojavijo zapleti, je potrebno operativno zdravljenje. Načinov posega je več, urolog jih izbere glede na značilnosti bolezni. Ena od razmeroma manj invazivnih možnosti je denimo, da skozi sečnico odstrani del prostate, ki ovira pretok urina.
