Sodišče je ukazalo uničiti vse kopije filma Nosferatu. Vampir je preživel.
Nosferatu bi moral izginiti. Zaradi nedovoljene priredbe Drakule je sodišče odredilo uničenje filma, ki danes velja za eno največjih klasik grozljivke. Toda grof Orlok je ušel tudi sodni odločbi.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Vampirja je mogoče pokončati na več načinov. Ustvarjalcem Nosferatuja je leta 1922 uspelo najti še enega: sončno svetlobo. Le nekaj let pozneje je njihovemu filmu grozila precej manj poetična smrt. Uničiti bi morali negativ in vse njegove kopije. Če bi ukaz dosledno izvršili, bi od ene najslavnejših filmskih pošasti morda ostale le fotografije, kritike in spomini gledalcev. Za sodnim pregonom je stala Florence Stoker, vdova pisatelja, brez katerega Nosferatu sploh ne bi obstajal.
Drakula z drugim imenom
Ko je Friedrich Wilhelm Murnau posnel Nosferatuja, je bil Bram Stoker že desetletje mrtev. Njegov roman Drakula iz leta 1897 pa je ponudil ogrodje zgodbe, ki jo je nemško podjetje Prana-Film preneslo na platno brez urejenih pravic. Spremenili so imena in prizorišča. Grof Drakula je postal grof Orlok, dogajanje iz Anglije so prestavili v Nemčijo. Toda podobnosti niso izginile. Pravzaprav je film svojo povezavo s Stokerjevim romanom priznaval tudi v uvodnih napisih, piše EBSCOhost.
Kot pojasnjuje Britanski filmski inštitut (BFI), je Murnau ustvaril izrazito samosvojo različico vampirskega mita. Orlok, ki ga je igral Max Schreck, je odbijajoča prikazen, daleč od uglajenega zapeljivca. Z njim v mesto pridejo podgane, bolezen in smrt. Groza se razširi iz posameznikove spalnice na celotno skupnost.
Vdova, ki ni hotela odnehati
Florence je za film izvedela, ko ji je anonimni pošiljatelj poslal program premiere. Umetniška izvirnost priredbe zanjo ni odpravila bistvenega problema: nekdo je uporabil moževo delo, ne da bi pridobil dovoljenje.
Po zgodovinskem pregledu EBSCO je živela v skromnih razmerah, večina Stokerjevih knjig pa ni bila več v tisku. Pravice do njegove zapuščine so imele zanjo tudi povsem praktičen pomen. Pri britanskem združenju Society of Authors je poiskala pomoč in začela dolgotrajen boj.
Prana-Film je medtem bankrotiral. Po pravnih zapletih in pritožbah je julija 1925 sledil ukaz za uničenje negativa in vseh kopij. Florence je dobila sodno bitko. Toda film je že začel živeti svoje življenje.
Preveč kopij, da bi vampir izginil
Nosferatuja ni bilo več mogoče preprosto pospraviti z ene same skladiščne police. Kopije so krožile in popolno uničenje ni uspelo.
Pri tem je zgodba bolj zapletena od privlačne legende o eni sami skrivaj rešeni kopiji. Kot je za ameriški NPR pojasnil raziskovalec nemega filma Brent Reid, so se ohranile različne, bolj ali manj popolne kopije in fragmenti. Pristali so v filmskih arhivih in muzejih v Nemčiji, Franciji in New Yorku. Restavratorji so iz njih potrpežljivo sestavljali različice, ki jih gledamo danes, piše WVTF.
Njegovo preživetje je zato tudi zgodba o delu ljudi, ki so v poškodovanih in razpršenih filmskih trakovih prepoznali nekaj vrednega ohranitve.
Svetloba ga je ubila, sodišče ga ni
Ironija je skoraj preveč prikladna za grozljivko. Nosferatu je pomagal utrditi pravilo, ki ga danes pozna skoraj vsak gledalec vampirskih filmov: pošast uniči dnevna svetloba. V Stokerjevem romanu sonce vampirja ne pokonča na tak način.
Murnaujev film pa je preživel lastno obsodbo. BFI ga danes uvršča med klasike nemškega ekspresionističnega filma. Njegova usoda ostaja neprijetno, a zanimivo vprašanje za kulturo: kako zaščititi ustvarjalčeve pravice, kadar je iz njihove kršitve nastalo drugo pomembno umetniško delo? BFI
Florence je branila moževo zapuščino. Filmski arhivi so pozneje ohranili Murnaujevo. Danes lahko poznamo obe zgodbi prav zato, ker ukaz za uničenje ni bil v celoti izvršen.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
