Vse, razne tega, da bo postala mamica, jo je onesrečevalo, zato je sprejela odločitev, da postavi vse na kocko za srečo še nerojenega bitjeca. »Ko sem ozrem nazaj, vidim, da sem ravnala prav,« odločno pove. Damjan, danes odrasel moški s svojo družino, zgodbo svojega življenja seveda pozna: »Mama se je kot levinja borila za najin obstoj. Zapustila je mojega očeta in bila trdno prepričana o tem, da me bo vzgajala sama, da bo zmogla in da mi nikoli ne bo ničesar manjkalo. Na srečo je kmalu spoznala mojega očima, ki je nadomestil vse, kar mi biološki oče ni nikoli bil,« pa pravi Damjan, ki priznava tudi to, da imata z mamo odprt odnos, a je nima za prijateljico, kar se mu zdi tudi edino normalno: »Družba je eno, starši so drugo.«

Na materinski dan na svojo mamo ni še nikoli pozabil. »Z besedami in cvetjem se ji želim vsaj malce zahvaliti za vse, kar je naredila in še dela zame. Skupaj odstirava tančico časa. Vse ujameva v nepozabne trenutke. Mama je ena sama, in tega se premalokrat zavedamo,« razneženo sklene.